Aleteia

Še neslišane zgodbe o najslavnejšem slovenskem misijonarju

URŠA ROŽIČ
Naslovnica slikanice Indijanski škof
Deli
Komentar

Od zabavnih pripetljajev v otroštvu do upiranja odlokom iz Vatikana

Irenej Friderik Baraga ni bil človek vsakdanjega formata. Imel je poslanstvo, ki se ga je zavedal, v spremni besedi knjižice Opominvanje piše France Baraga. O njem veliko pove tudi njegovo škofovsko geslo: “Le eno je potrebno.” To pa je ljubezen do Boga in bližnjega.

Njegov življenjepis je marsikomu že dobro znan, o njem je napisanih tudi več knjig. Ob 150. obletnici smrti pa smo zbrali nekatere zgodbe in zanimivosti iz njegovega življenja, ki morda vsem le niso tako poznane.

Baraga in anekdota iz otroštva

Ko so trije otroci, Friderik, Amalija in Antonija, ostali brez mame in očeta, je zanje skrbel družinski prijatelj dr. Jurij Dolinar, med počitnicami pa stric Ignacij.

Na njegovem gradu Belnek pri Moravčah je Friderik s sestrama užival v družbi bratrancev in sestričen. Skupaj so se igrali, postavljali mlinčke na potokih, ravnali krtine po travnikih in plezali po drevesih.

“Nekoč sta Friderik in sestrična Tončka splezala na visoko češpljo. Tam sta skupaj prepevala Glorija in excelsis Deo – Slava Bogu na višavah – kakor župnik pri maši, vse dokler ni prišel stric Ignacij in ju zapodil z drevesa.” (Vir: Andraž Arko: Indijanski škof)

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Baraga od zaročenca do duhovnika

Baraga je imel pred odhodom na Dunaj zelo jasne načrte. Bil je zaročen z Anico Dolinar, s katero naj bi se poročila in si ustvarila družino takoj, ko bi se vrnil. A se je vse obrnilo na glavo.

V Šmarnicah iz leta 1998 je zapisano takole: Ljubezen do Jezusa, skritega v sveti hostiji, je Baraga vlekla k dolgim molitvam pred Najsvetejšim. Tam, v tišini in miru uršulinske cerkve, je premeril svoje srce in se odločil. Ko je končal študij prava, je že vedel: Anica ne bo nikoli njegova žena in nikoli ne bo graščak na prijetni trebanjski graščini. Bog ga kliče drugam, potrebuje ga za reševanje duš.

Tako je, star 23 let, prišel domov z diplomo prava v žepu, da bi povedal Dolinarjevim, da se ne bo nikoli poročil, ampak bo postal duhovnik. Trebanjski grad je podaril svoji sestri Amaliji, prost in ubog pa stopil v semenišče, da bi postal duhovnik.

Plemenita in pobožna Anica je žalostno, a vdano sprejela odločitev svojega ženina, sestra Amalija se je razveselila bogatega darila, sestra Antonija pa je bila prepolna drugih misli, da bi o vsem skupaj sploh kaj mislila. Tako je Friderik Baraga stresel s sebe posvetno bogastvo in človeško ljubezen, da bi se ves dal Bogu.

Baraga kot upornik

Baraga je bil znan tudi po svojem uporniškem duhu, kar je povzročilo kar nekaj težav pri ocenjevanju njegovih svetniških kreposti, kot piše Bruno Korošak v knjigi Baragov simpozij v Rimu.

Med drugim se je uprl vatikanski misijonski kongregaciji. Vsi misijonarji po svetu so namreč dobili navodilo, da majhne katekizme, ki jih pripravljajo za oznanjevanje katoliške vere v domačih narečjih poganov, predhodno prevedejo v latinščino in jih pošljejo na odobritev na misijonsko kongregacijo.

Detroitski škof Rese je ta odlok le bežno pogledal, Baragi pa poslal pismo, da mora v Rim v odobritev poslati vse indijanske knjige, ne samo katekizma.

Temu se je Baraga odločno uprl in izrazil začudenje, da kongregacija izda tako nepremišljen odlok. Poudaril je, da nima niti časa prevajati knjig v latinščino, niti v tem ne vidi smisla, saj “če je na kongregaciji nekdo, ki je teh jezikov vešč, potem ne potrebuje latinskega prevoda, če ga pa ni, pa tudi ne more iz latinskega prevoda razbrati napak izvirnikov”.

Škofa je nato prosil, da pismo pošlje v Rim, kjer pa njegovega upornega pisma na srečo niso prejeli, saj ga je škofov pomočnik, škof Lefevere, zadržal in se samo nasmehnil Baragovi vnemi.

PUBLIC DOMAIN

Baraga kot slikar

Baraga ni bil le znameniti misijonar in pisec indijanskih in slovenskih knjig. Bil je tudi dober risar in slikar. Največ se je tej umetnosti posvečal med študijem na Dunaju. Kot je zapisal v pismih svoji sestri Amaliji, se je v njem “nagnjenje do risarstva vzbudilo tako živahno, da ga je zelo oviralo pri študiju”.

Od trenutka, ko je sklenil, da svoje življenje posveti duhovniškemu stanu, pa je Baraga krotil svoje veselje do risanja, piše Viktor Steska v knjižici Spominska albuma.

V tej knjižici je sicer zbranih 16 (od 52) sličic iz prvega albuma, ki ga je Baraga namenil svoji sestri Amaliji. Iz drugega albuma, v katerem je bilo osem sličic, se žal ni ohranila nobena, ampak zgolj nemško posvetilo sestri.

Iz knjižice Spominska albuma

Še nekaj kratkih zanimivosti (iz knjige Indijanski škof)

  • Baraga je prijateljeval z Matijem Čopom, s katerim se je tudi posvetoval o izbiri duhovniškega poklica.
  • Na svojo novo mašo je povabil samo šest ljudi: sestri Amalijo in Antonijo, dr. Dolinarja in strica Ignacija s hčerkama.
  • Ko je postal kaplan v Šmartinu pri Kranju, je s svojim naukom, da je Bog dober in usmiljen, v cerkev privabil vedno več ljudi. Zato je skoraj vsak dan spovedoval sedem ali osem ur.
  • Po odhodu k Indijancem se je tam med drugim spopadal tudi z bornimi razmerami, v katerih je živel. Še posebej zime so bile na severu Amerike zelo mrzle. Tudi maševanje je bilo zato zelo naporno. Bilo je celo tako ledeno, da je med mašo sveta Rešnja kri v kelihu zamrznila. Friderik je moral pred obhajilom precej časa pihati v kelih, da se je odtajala in jo je lahko zaužil.
  • Baraga je imel kar nekaj nasprotnikov. Tako med belci kot med Indijanci. Po tem, ko so nekega večera želeli v njegovo hišo vdreti nasilni in pijani Indijanci, se je odločil, da nikoli več ne bo pil alkoholnih pijač, saj povzročajo preveč zla. Tega sklepa se je držal do konca življenja.
  • Friderik je večkrat in brez težav pridigal kar v štirih jezikih: najprej po angleško, potem nemško, nato francosko in za Indijance po očipvejsko.
  • Ker je bil zelo ubog, so mu prijatelji, ko je bil posvečen v škofa, kupili škofovsko kapo, palico, prstan in vse drugo, ker je bilo potrebno za posvečenje.
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.