Aleteia

Prostitutke duhovniku: “Ali vaš Bog sploh obstaja?”

JEAN-PHILIPPE CAUVEAU
Deli

"Mladi so popolnoma izgubljeni glede spolnosti, glede njihovega telesa, ne vedo več, kdo so. To je gobavost današnjega sveta," trdi Jean-Philippe Cauveau

Z njim se šalijo, da je človek z najdaljšo obleko v Bolonjskem gozdu, kjer se zbirajo pariške prostitutke. Ne le to ‒ ima svoj avtodom Magdalena, v katerem so vsi “prijatelji noči” dobrodošli. Prostovoljci jih lepo sprejmejo, jim ponudijo čaj, piškote, se z njimi pogovarjajo, šalijo, jokajo. Pred letom je v okolici Pariza ustanovil Hišo Magdalena, kamor sprejemajo vse, ki si želijo opustiti prostitucijo.

Njegova poklicanost ni “slučajna”. Pater Jean-Philippe Cauveau je imel zelo težko otroštvo, kar opisuje tudi v svoji knjigi Duhovnik med prostitutkami. Mati ga je že kot otroka zapustila, oče je bil nasilen. Živel je v katoliškem internatu, kjer je bilo veliko nasilja in verska prisila. Postal je mladoletni prestopnik, sosed ga je spolno zlorabil.

A njegova pot se je obrnila. Našel je Jezusovo ljubezen in usmiljenje ter postal duhovnik, poklican na rob k najbolj odrinjenim ‒ ljudem s posebnimi potrebami, odvisnikom, zapornikom, prostitutkam in transseksualcem. Želi jim biti blizu, jim kazati pot do dostojanstva in Jezusove ljubezni.


Kakšna je bila pot od slabe izkušnje s Cerkvijo iz vašega otroštva do duhovniškega poklica?
Spoznal sem katoličane, ki so ljubili, imeli smisel za humor, ki so molili in molitveno življenje delili z mano. Moje veliko odkritje Cerkve je bilo na duhovnih vajah, ki jih je vodil p. Marie-Dominique Philippe, ustanovitelj mojega reda. Tema duhovnih vaj je bil Janezov evangelij oziroma Jezus, dobri pastir. Pokazali so mi, da je Cerkev sledilka Jezusa, dobrega pastirja, ki išče svojo izgubljeno ovco.

Čutil sem se kot izgubljena ovca in vrnil sem se k Jezusu, zlasti prek Marije. Všeč mi je bil Njen pogled. Odkril sem njeno skrivnost – bila je izbrana, da nam posreduje Jezusovo in Očetovo nežnost.

Imeli ste težko otroštvo. Kako ste travme in strahove iz tistega časa toliko razčistili, da ste danes lahko opora drugim?
Predvsem prek molitve, ob Jezusovem srcu, prek zakramenta sprave. Zaradi vseh slabih izkušenj sem verjel, da nisem vreden ljubezni. Prek molitve, Marije ter dobrih in potrpežljivih duhovnikov sem odkril, da to ne drži. Da sem dober človek. Lahko postanem dober.

Želel sem iti naproti vsem, ki trpijo. Da bi jim pokazal, da je Bog dober in da so tudi duhovniki dobri. To je bilo poslanstvo, ki sem ga začutil v svojem srcu – biti jim blizu kot znamenje Cerkve, ki jih ima rada in jih ne zavrača.

JEAN-PHILIPPE CAUVEAU
URŠKA MAKOVEC | ALETEIA

Je kakšen vzorec, model, zakaj se ljudje znajdejo na robu družbe – kot brezdomci, prostitutke, kriminalci? Kaj storiti, da bi bilo tega čim manj?
Včasih mi kdo od tistih, ki se prostituirajo ali so postali transseksualci, pove, da so ga doma duhovniki “vrgli” iz cerkve, da niso imeli več pravice vstopiti v cerkev. Ko so se srečali na pločniku, so se jim “dobri kristjani” izogibali, šli na drugo stran ceste.

Duhovniki ne morejo biti povsod. Morali pa bi vedno imeti dobrohoten odnos, pogled na te ljudi. Zelo rad imam misel matere Terezije, ki pravi, da se revolucija ljubezni začne z nasmehom.

Mi, ki imamo možnost, da ljubimo Jezusa, ki vemo, da nas Oče ljubi, ki poznamo Marijo in jo imamo radi, moramo to izžarevati, naš obraz mora to odsevati.

Ne šteje to, kaj naredimo za najrevnejše, ampak to, da smo pripravljeni biti ob njih, da jih gledamo z dobrohotnostjo, nežnostjo, pozornostjo, da jih gledamo v oči in se ne bojimo. Včasih ne moreš narediti drugega, kot samo biti tam.

Veliko je mladih, ki trpijo, tako kot sem jaz. V njihovih srcih je veliko strahu, sramu, krivde, jeze. Če nimam duhovnega, molitvenega življenja, če nisem oborožen z rožnim vencem, je tudi mene strah. A le ko me ni strah, lahko sprejemam, prenašam jezo drugih in jim rečem, da jih imam rad.

JEAN-PHILIPPE CAUVEAU
ZALOŽBA EMANUEL

Če Cerkev res sledi Jezusu, bi morala iti prav do teh ljudi na obrobju, a gre le redko. Zakaj?
Ker jo je strah, ker se zapre v neki moralni krog.  A na srečo imamo papeža Frančiška, ki nam pravi, naj gremo na obrobje in naj nas ne bo strah. Idealne Cerkve ni. Cerkev so ljudje, ki so na poti spreobračanja. V naši krščanski skupnosti moramo postati bolj ponižni, se zavedati, da nas je Bog odrešil.

Če tega ne delam, postanem farizejski in nisem več sposoben sprejemati ubogih, ki kričijo: “Ali vaš Bog sploh obstaja?” In prav imajo.

V župnijah bi se morali naučiti v čaščenju Najsvetejšega odpreti Gospodu, stopiti iz svojih strahov, trpljenja. Ni kristjanov, ki ne bi trpeli. To ne obstaja. A ugotovil sem, da tudi sredi svojega trpljenja še vedno žarim, ker v meni živita Jezus in Sveti Duh.

Kaj se najbolj dotakne ljudi, s katerimi delate? Kaj jim zaceli rane, odpre srce, jih odrešuje?
Pogled.

Jennifer, no, Christopher, ki je postal Jennifer, se me je na začetku bala, ker je imela slabe izkušnje z duhovniki, kristjani, ki so jo zavračali. Nekega dne mi je dejala: “Veste, oče, ko sem v Bolonjskem gozdu, ne morem vedno priti v k vam v avtodom, a že misel na to, da ste tam, mi pomaga.”

Mnoge zelo zaznamujejo naša romanja v Lurd. Jezusa jih je včasih strah, ker je moški, tako da prek Marije odkrivajo Jezusa. Spominjam se, da smo bili v neki kapeli, tabernakelj je bil odprt, Jennifer pa se je priklonila Marijini ikoni. Razložil sem ji, da je tam Jezus, ki je izpostavljen v svetem zakramentu. Ona pa je zgroženo odgovorila: “Zakaj pa mi niste prej povedali?” Zame je bilo čisto jasno, zanjo pa ne. (smeh)

JEAN PHILIPPE CAUVEAU
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

K vam poleg prostitutk in prostitutov pride tudi vedno več transseksualcev. Kako svoj spol doživljajo te “ženske” oziroma “moški”?
Mladi so popolnoma izgubljeni glede spolnosti, glede njihovega telesa, ne vedo več, kdo so. To je gobavost današnjega sveta.

Sam sem imel veliko težav pri razumevanju, ali je telo sredstvo za prodajo, za služenje denarja, za ugajanje ljudem … Krik za vsem tem pa je: “Ali me ljubiš?”

Ko sem živel ob njih v Hiši Magdalena, sem spoznal, da jih moraš vsak dan, ko jim rečeš dobro jutro, objeti, stisniti ob svoje srce.

Zato jim toliko pomeni, ko gremo k njim v Bolonjski gozd. Ker jih sprejmemo kot osebe. Smejimo se z njimi, molimo, jokamo z njimi. Zaupajo nam o svojem trpljenju. Zelo so defenzivni in se hočejo potrjevati, a v njih je le prošnja: “Me lahko imaš rad, prosim? Kot osebo.”

Ne vem, zakaj je Christopher postal Jennifer. To ni moja stvar. Moja stvar je, da ga imam rad, ga spoštujem, sprejmem takega, kot je. Pogosto je zadaj naša želja, da ponovno postane fant, ampak to ni naša stvar. Moja stvar je, da se ga naučim ljubiti, spoštovati, mu dam vedeti, da ga Jezus ljubi in je tudi zanj dal življenje.

Zakaj je danes toliko zmede v odnosu do samega sebe, do svojega telesa?
Družba se je želela osvoboditi Boga, ker ga je dojemala kot tirana. Bog se ji je zdel neki moralist. Kristjani smo postali kreteni (chrétien – crétins. Gre za besedno igro v francoščini, op. a.). Hudič je dobro uporabil naš strah.

Kdor pravi, da ljubi Boga, pa ne ljubi svojega brata, je lažnivec. Postali smo ravnodušni. Sem priden katoličan, hodim k maši ob nedeljah, molim, dam kakšen drobiž ubogim – in verjamem, da sem s tem opravil svojo dolžnost.

Danes nas ne sme biti strah živeti evangelija v praksi, se spreobračati vsak dan znova, to je tisto, kar osrečuje.

Verjetno imate veliko anekdot iz življenja med prostitutkami. Katera vas še danes nasmeje?
O ja, imam kar nekaj anekdot! Spominjam se Tite, ki je bila iz ene od azijskih držav. Sedla je poleg mene in mi dala roko na stegno. Rekel sem ji: “Tite, bi, prosim, umaknila svojo roko?” Pa mi odgovori: “Oče, to je zato, ker vas imam rada.” “Tudi jaz te imam rad, Tite, ampak … Umakni svojo roko!”

Zakaj naj umakne roko? Ker sem moški in me ne pusti ravnodušnega, če mi kdo izkazuje nežnost. Treba je nekaj časa, da se navadiš na to, na začetku sem imel težave, ko so me punce objele, se stisnile k meni. To me ne pusti ravnodušnega.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.