Sedem nasvetov Janeza BoskaEno najtežjih vprašanj v zvezi z vzgojo otrok je, kdaj in kako jih kaznovati. Kako naj ravnajo starši (ali učitelji), ko otrok dobro ve, na kateri gumb mora pritisniti, in ko se zdi, da nič ne deluje, naj vzgojitelj naredi karkoli.
Don Bosko je svoje življenje posvetil problematični mladini in je v svojih pismih učiteljem in vzgojiteljem razgrnil “preventivni vzgojni sistem”, s katerim je skušal doseči, da učenci ne bi ubogali zaradi prisile ali ustrahovanja, ampak pregovarjanja.
Navajamo sedem njegovih nasvetov, ki še danes lahko koristijo utrujenim staršem ali učiteljem, ki so se znašli v slepi ulici.
1. Kazen naj bo zadnje sredstvo.
Nedvomno je veliko lažje izgubiti potrpljenje kot ga obvladati, otroku groziti kot ga pregovoriti. Tudi naš napuh bo bolj vesel, če kaznujemo tistega, ki se nam upira, kot da bi ga vztrajno in dobrohotno prenašali. Sveti Pavel se je pogosto pritoževal nad spreobrnjenci, ki so spet hitro prevzeli stare navade, a jih je prenašal z gorečno in občudovanja vredno potrpežljivostjo. Takšno potrebujemo tudi, ko delamo z mladimi.
Preberite še:
10 nasvetov Janeza Boska za vzgojo otrok
Preberite še:
Kako in kdaj otroku pomagati pri učenju
2. Učitelj se mora potruditi, da ga bodo imeli učenci radi, če si hoče pridobiti njihovo spoštovanje.
Ko to doseže, bo že neizkazana pozornost pomenila kazen, ki bo v otroku znova spodbudila željo po kreposti in posnemanju učitelja, pri čemer pa takšna kazen ni ponižujoča.
Vzgojitelja pa otroci vzljubijo takrat, ko jim pokaže, da sta vsako njegovo dejanje in pozornost usmerjena v njihovo dobro.
3. Razen v izjemno redkih primerih naj kazen ali opomin ne bo javno dejanje, temveč zasebno.
Za to je potrebna očetovska potrpežljivost. Javno lahko kaznujemo le v primerih, ko s tem preprečimo hud škandal ali nesrečo.
4. Izogibati se moramo kakršnimkoli udarcem, postavljanju v neprijeten položaj, navijanju ušes in podobnim kaznim.
Poleg tega da so po zakonu prepovedani, otroke še bolj razdražijo in izpodkopavajo vzgojiteljev ugled.
Preberite še:
Kaj storiti, da starši ne bodo hodili na fakulteto na govorilne ure otrok?
Preberite še:
Kako vzgajati otroke, da bodo bolj hvaležni in veseli
5. Učitelj naj se prepriča, ali otrok dobro pozna pravila, kakšna je kazen in kakšna nagrada. Tako se nihče ne more izgovarjati na nepoznavanje dolžnosti ali prepovedi.
Z drugimi besedami, otroci potrebujejo meje in nanje se dobro odzivajo. Nihče se ne počuti varnega, če blodi na slepo in se vedno nekam zaletava.
6. Učitelj naj bo zahteven, ko gre za opravljanje nalog, vztrajen pri iskanju dobrega, odločen pri preprečevanju hudega, vendar vedno ljubeč in razumen. Pravi uspeh se doseže samo s potrpljenjem.
Nestrpnost učence samo jezi in nezadovoljstvo se prenaša še na najboljše med njimi. Dolgoletne izkušnje so pokazale, da je potrpljenje edino zdravilo, tudi v primerih najhujše neposlušnosti. Tudi če je bilo kdaj treba poseči po strožjih ukrepih, ker blaga beseda ni zadostovala, se je na koncu izkazalo, da so bili takšni prijemi popolnoma neučinkoviti. Ljubeznivost premaga vse, čeprav so njeni učinki včasih počasni.
7. Da bi z otrokom vzpostavili pristen očetovski odnos, ne smemo dovoliti, da jeza zasenči naš obraz.
Če nas kdaj zalotijo nepripravljene, si pomagajmo z bistrostjo uma, ki bo razpršil oblake nestrpnosti. Obvladovati moramo vse naše bitje, um, srce in ustnice. Če se kateri od otrok pregreši, v svojem srcu prebudimo naklonjenost in potrpljenje do njega. Potem bo naš opomin obrodil sadove.
V določenih težkih trenutkih je ponižna molitev k Bogu koristnejša od silovitega izbruha jeze. Učenci z nestrpnostjo svojega vzgojitelja ne bodo pridobili ničesar, ta pa nikomur ne bo dober vzor.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Grehi, ki ne potrebujejo spovedi?
Preberite še:
Čez 30 let nas zaradi šolstva lahko čakajo težave
