Kristusovo vstajenje je resničen dogodek, ki je imel zgodovinsko dokazana pričanjaApostoli so pričali o tem, kar so videli in slišali. Okoli leta 57 je sv. Pavel pisal Korinčanom: “Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim,” (1 Kor 15,3−5).
Ko se zdaj vračamo k dejstvom, da bi našli najbolj objektivno resnico o tem, kar se je zgodilo, se lahko pojavi vprašanje: od kod izvira trditev, da je Jezus vstal od mrtvih? Je to spreminjanje resničnosti, ki je imelo izreden odmev v človeški zgodovini, ali pa je resnično dejanje, ki je še vedno tako presenetljivo in nepričakovano, kot je bilo takrat za njegove osuple učence?
Vprašanjem lahko najdemo razumno rešitev samo tako, da poskušamo odkriti, kakšna so bila takrat prepričanja ljudi o posmrtnem življenju, in ocenimo, ali je misel na takšno vstajenje, kot so ga opisovali, logična ideja v njihovih miselnih vzorcih.
Preberite še:
5 navdihujočih navedkov o moči in lepoti Jezusovega trpljenja
Grki
V grškem svetu najdemo poročila o življenju po smrti, vendar imajo edinstvene značilnosti. Had, upodobitveni motiv že od homerske poezije naprej, je domovanje smrti, svet senc, ki je kot nejasen spomin na prebivališče živih. Toda Homer ni nikoli menil, da bi bila vrnitev iz Hada res mogoča.
Platon je z drugačnega vidika razmišljal o reinkarnaciji, vendar ni menil, da je oživitev že mrtvega telesa nekaj resničnega. Čeprav so torej včasih govorili o življenju po smrti, jim ideja o vstajenju ni nikoli prišla na misel oziroma ideja o vrnitvi kateregakoli posameznika v telesno življenje na tem svetu.
Preberite še:
Molitev pri velikonočnem zajtrku
Judje
V judovstvu se stanje le delno razlikuje od grškega. Šeol, o katerem govorijo Stara zaveza in druga stara judovska besedila, se ne razlikuje toliko od Homerjevega Hada. Tu so ljudje kot uspavani. Vendar so tu, za razliko od grškega dojemanja, vrata za upanje odprta. Gospod je edini Bog, živih in mrtvih, z oblastjo tako na zemlji kot v šeolu. Zmaga nad smrtjo je mogoča, zato v judovskem izročilu vsaj nekateri izražajo določena verovanja v vstajenje. Pričakujejo tudi prihod Mesije, vendar se oba dogodka ne pojavita skupaj.
Za kateregakoli Juda, Jezusovega sodobnika, sta to vsaj na začetku dve teološki vprašanji z zelo različnih področij. Verjamejo, da bo Mesija premagal Gospodove sovražnike, obnovil čaščenje templja v vsem njegovem sijaju in čistosti, vzpostavil Gospodovo oblast na Zemlji, vendar nikoli ne menijo, da bo po smrti vstal. To ni nekaj, kar bi si predstavljal pobožen in učen Jud.
Preberite še:
Kakšna je bila Jezusova smrt?
Apostoli pričujejo
Ukrasti njegovo telo in si izmisliti laž, da je s tem telesom vstal od mrtvih, zato da bi dokazali njegovo mesijanstvo, je nedoumljivo. Na binkoštni dan, kot pripovedujejo Apostolska dela, Peter potrdi: “Bog ga je rešil iz smrtnih muk in obudil od mrtvih,” in zato sklene: “Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija,” (Apd 2,36).
Takšne trditev pojasni dejstvo, da so apostoli opazovali nekaj, kar si ne bi nikoli mislili in kar so se, kljub pričakovani zadregi in posmehovanju, čutili dolžne izpričati.
Prispevek je objavljen v knjigi 50 vprašanj o Jezusu, ki jo je izdala založba Družina.
Preberite še:
Kdo je bil Jožef iz Arimateje?
Preberite še:
Kdo je bil Poncij Pilat?
Preberite še:
Ne težite mi z velikonočnim zajčkom
