Na nedeljo Božjega usmiljenja predstavljamo pretresljivo življenjsko zgodbo, ki je dokaz, da ima odpuščanje neverjetno močDuhovnik Ciril Čuš, župnik v obmejni župniji Žetale, prihaja iz tradicionalne katoliške družine, ima še dva brata in dve sestri, prvorojenka pa je umrla že v otroških letih. Živeli so zelo skromno. Delali so na kmetiji in živeli ob kruhu, mleku, vodi.
Padec in začetek alkoholizma
Oče je začel delati kot zidar, a je padel z višine 5 metrov in bil mesec dni v komi. Padec je močno vplival nanj.
Takrat so se začele težave z alkoholom, postal je zelo agresiven. Med sedmim in desetim letom je Cirilu 14-krat prebil glavo s topim predmetom. “Pri 10 letih sem moral v najhujši vročini nositi kapo, da drugi niso videli ran na glavi,” se spominja.
Ko je bil oče trezen, je bil čudovit človek, svoje otroke je veliko naučil. Ko pa se je napil, je bilo bolje, da nikogar ni bilo v bližini.
Ciril je moral večkrat zbežati skozi okno, prespati na skednju. Strah ga je bilo iti spat, ker je imel nočne more. Težko se je učil, šolo je komaj zdeloval.
Preberite še:
“Vedno sem sanjala natanko o tem, kar imam zdaj”
Preberite še:
Pogled nekdanjega satanista, ki se je vrnil v Cerkev
Kam bi pobegnil?
“Pri 10 letih sem izgubil smisel življenja, želel sem narediti samomor, vendar me je nekaj zadržalo.”
Pri 12 letih ni več dobil denarja za osnovno šolo, zato je začel delati na državnem posestvu – nabiral je jagode, višnje, jabolka, gobe, kostanj. Pri 14 letih je želel pobegniti od doma, ker ni več videl smisla življenja, a ni imel kam iti. “Velikokrat sem bil tepen, karkoli sem naredil, ni bilo v redu, vedno me je bilo strah očeta.”
Po srednji šoli se je zaposlil in se preselil v neko staro hišo v Račah. “Moji prijatelji so bile takrat podgane in miši. Ampak od ponedeljka do petka sem imel mir, doma pa je bil pekel.” Imel je čas in zašel je tudi v knjižnico. Tam se je v njegovih rokah znašlo Sveto pismo, začel ga je prebirati. “Božja beseda me je iz dneva v dan bolj pritegnila.”
Zavrženost
Ciril v cerkev ni več zahajal. “Bil sem zelo zaprt, žalosten, izogibal sem se ljudi. Čutil sem zavrženost, nesprejetost, to me je spremljalo in me zaznamovalo.”
Iz radovednosti je šel v Medžugorje, a se ga to ni posebej dotaknilo, opravil pa je dobro spoved. Ko se je vrnil, je čutil mir, a zgodilo se ni nič posebnega.
Preberite še:
Sporočilo iz Vatikana: Romanja v Medžugorje so tudi uradno dovoljena
Dragoceno spoznanje
Neke nedelje ga je obiskal sopotnik iz Medžugorja. Peljal ga je na molitveno skupino Prenove v Duhu. “Vsi so tam z dvignjenimi rokami slavili Boga. Zdelo se mi je, da so na drogah, da niso normalni. Tega res nisem bil navajen.” Odločil se je, da nikoli več ne stopi v cerkev, saj so bili ti ljudje “čisto nenormalni”.
A prijatelj ga je peljal znova in ker je bilo zunaj mrzlo, mu ni preostalo drugega, kot da vstopi v cerkev. Takrat pa je tam pričevala neka žena, ki jo je mož pretepal in jo varal, a mu je popolnoma odpustila.
“Takrat sem prvič v življenju spoznal svojo največjo težavo – to je neodpuščanje svojemu očetu. Celo tako jezen sem bil, da sem razmišljal o tem, kako bi očeta ubil.”
Prvi rožni venec
To pričevanje se ga je tako globoko dotaknilo, da se je vsak teden vračal na duhovno skupino. Ko so zanj molili, je jokal kot otrok, njegove rane pa so se začele ozdravljati. Duhovnik mu je za to, da bi zmogel odpustiti, predlagal molitev. Vsak dan je za očeta zmolil rožni venec. V tem času je oče sicer odšel na zdravljenje, a ni šlo nič na bolje. Postajal je še bolj agresiven.
Sveta obljuba
“Želel sem si, da bi Bog nekaj naredil v mojem življenju. V tem sem videl edino rešilno bilko za svoje življenje.” Rožni venec je molil pred križem, na kolenih. Opisuje, da je bilo zelo težko in je vztrajal le zaradi obljube Bogu, da bo molil, dokler ne bo odpustil.
“Ta obljuba je bila zame sveta. Bal sem se, da bi jo kdaj prekršil. Milijonkrat mi je bilo zelo težko. Nobene spremembe nisem videl. Brez smisla se mi je zdelo. Molitve nisem maral, raje bi šel gledat televizijo ali v diskoteko.” A vse to je bil odmik od njegovih težav, je pozneje ugotovil.
Preberite še:
“Si želite doživeti nekaj nadnaravnega? Odpustite nekomu”
Dva rožna venca
Po letu in pol molitve je spoznal, da ni dovolj, da le moli, ampak da mora očetu povedati, da mu odpušča. “Boril sem se s sabo, prepiral sem se z Bogom, da ne morem odpustiti. A po enem mesecu je prišla milost, da sem stopil do očeta in mu dal roko.”
Kljub temu spremembe ni bilo, ni bilo obojestranskega odpuščanja. Zato se je Ciril znašel v duhovni krizi. A od takrat ni molil le enega, ampak dva rožna venca na dan.
Premagal strah
Tretje leto molitve je spoznal, da mora očetu povedati tudi, da ga ima rad. Temu se je najprej upiral, nato pa je prosil Gospoda, da ozdravi njegovo srce vsakega pomanjkanja ljubezni do očeta. “Moja vera je tako rasla. Nisem imel ne poguma ne milosti, da bi takoj stopil do očeta. V moji glavi se je neprestano odvijalo, kako je oče grdo ravnal z mano.”
A prišla je milost in znova je stopil do očeta. Povedal mu je, da je bil jezen nanj. Opravičil se mu je za vse. Dejal mu je tudi, da je on njegov edini oče in da ga ima rad.
Najhujša preizkušnja
“Takrat pa se je zgodilo najhujše trpljenje v mojem življenju. Oče je vzel nož in rekel: ‘Ubijem te kot svinjo!’ Pobegnil sem v sobo, oče pa je odšel v garažo po motorno žago, da me ubije. Prvič v življenju sem se postavil pred križ na steni in se začel zahvaljevati Gospodu: Jezus, hvala, da si mi dal takega očeta, da je alkoholik, hvala, da sem ničvreden.” Ušel je skozi okno.
Trije rožni venci
Od takrat ga očetova beseda ni več prizadela. Odpuščanja pa še vedno ni bilo. Začel je moliti tri rožne vence na dan. Oče je šel četrtič na zdravljenje, a je po nekaj urah pobegnil. Spet je hotel s sekiro nad družino.
Pri molitvi, ko je že devet mesecev molil po tri rožne vence, so znova prišle misli: Tvoja ljubezen ni bila v dejanju. “Takrat sem vedel, da moram svojega očeta objeti.” V tistem času je oče popil liter žganja na dan, včasih se sploh ni več vračal domov. Drugič je imel cirozo jeter, bljuval je kri, psihiatri so rekli, da se mora sam odločiti, zdravniki pa, da ima morda še mesec dni življenja.
Preberite še:
“Štiri leta me je posiljeval pedofilski duhovnik. Odpustil sem mu”
Moč odpuščanja
“Prosil sem, da bi mu odpustil, preden umre. Nekega dne sem po molitvi šel očetu naproti, ko se je vračal iz gozda. Vedno me je bilo strah, takrat pa sem čutil mir. Dal sem mu roko, pogledal sem ga v oči, povedal sem mu, da mu odpuščam, da mi je žal za vse, da ga imam rad. Prijel sem ga za glavo, ga naslonil na svoje prsi. Prvič v življenju sem ga objel.”
Od tistega trenutka je oče prenehal piti, mir se je vrnil v družino. “Odprle so se mu oči in hotel je vse popraviti. Otroci smo prvič videli, kako se oče in mama objameta – jokali smo od sreče. Tudi otrokom je povedal, da nas ima rad.” Živel je še 16 let.
Po odpuščanju mir in veselje
“Ko sem odpustil, sem bil srečen, vesel. To živo srečanje z Gospodom je močnejše od vsakega sovraštva, prekletstva, trpljenja, od vsake najtežje stiske,” je prepričan Ciril. Tudi moliti ni prenehal.
Državni prvak v kikboksu
V srednji šoli je začel trenirati karate. Postal je državni prvak v kikboksu in trener kungfuja. Vse to je počel, ker ga je oče zaničeval in se je želel dokazati, po drugi strani pa zato, da bi se lahko branil. “To je pravzaprav iskanje samega sebe. Iskanje priznanja, da nekaj si. Vedno sem bil zavržen. Besedo zavržen sem 34 let nosil v sebi.”
“Bil sem odvisnik od borilnih veščin. Postal sem državni prvak, sprejeli so me. V diskoteki sem delal kot redar. Hodil sem v šolo za telesnega stražarja. Napuh je bil v meni.”
“Če me danes kdo zavrže, je to njegova težava. To ni več moja težava.”
Duhovništvo? To ni zame.
Cirilova pot pa je šla še dlje. Čeprav si je vedno želel veliko družino in jo je z dekletom, ki ga je več let imel, tudi načrtoval, je začutil, da to ni njegova pot. A tudi pot duhovništva se mu je zdela popolnoma neprimerna, saj je srednjo šolo le s težavo dokončal.
Ko ga je Gospod klical, se je upiral in od Njega zahteval konkretna znamenja, da ga res kliče na pot duhovništva. Prejel jih je in se odločil.
A še med študijem je velikokrat doživljal stiske, ker se mu je zdelo, da ne zmore. Ni se čutil sposobnega, da bi postal duhovnik. Toda klic je bil močnejši od vseh teh borb.
Preberite še:
Kako odpustiti tisto, kar je nemogoče odpustiti?
Danes lahko pričuje
Danes ve, da je moral iti po tej poti trpljenja, da bi lahko razumel ljudi, ki so na takih preizkušnjah. Njim lahko pričuje s svojim življenjem. Veliko tudi potuje po vsem svetu in pričuje o svoji izkušnji odpuščanja.
“Če ne odpustimo, naredimo zapornico Božjemu blagoslovu, da Bog v nas ne more delovati. Odpuščanje pomeni, da se odnos do drugega znova vzpostavi. To pa je velik Božji dar.”
“A vsak ima svojo pot. Jezus bo dal milost, ko bo videl, da je to potrebno. Včasih traja dolgo. Če bi meni Jezus dal milost po dveh tednih, bi morda postal isti stari človek. Po treh letih pa me je molitev veselila. Ko je prišlo odpuščanje, nisem nehal moliti,” še pravi žetalski župnik.
Preberite še:
Sara Ahlin Doljak: Zaradi bolezni ne more govoriti, a je še vedno uspešna odvetnica
Preberite še:
Kaj sploh je usmiljenje? In kaj ima s tem Bog?
Preberite še:
Nezaželen nezakonski otrok, ki je postal zgled za vse Slovence
