Aleteia

Se recept za dober zakon skriva v ženini podrejenosti možu?

COUPLE IN LOVE
SHUTTERSTOCK
Deli

Včasih je treba izgubiti sebe, da se resnično najdeš, pravi Costanza Miriano v knjigi Poroči se in bodi podrejena

Morda bi ob naslovu knjige Poroči se in bodi podrejena pričakovali, da je njena avtorica nekakšna razočarana gospodinja, ki v kuhinji v predpasniku vse dneve nerga skozi zaveso mastnih las. A bi se zmotili.

Costanza Miriano – moderna mama štirih otrok

Costanza Miriano, vsaj kolikor lahko sklepamo po njeni fotografiji na notranji strani platnice, ni nobena zadrgnjena klerikalka, temveč (kot Italijanke pač znajo) urejena, moderna ženska, katere zaščitni znak so zadimljeno naličene oči in prav nič sramežljivo zakrit dekolte. Kako je torej mogoče, da je napisala knjigo s tako kontroverznim naslovom, ki spominja na stare čase, je v Italiji in po svetu zanetila številne debate in se prodaja v milijonskih nakladah, ko pa ona več kot očitno živi v moderni dobi …?

Zabavno in globoko branje

Knjiga Poroči se in bodi podrejena (prevod knjige iz italijanščine je sicer precej nespreten in bi lahko bralca, občutljivega na jezik, nekoliko zmotil) je odlično branje na več ravneh. Površinska raven, v kateri nam mama štirih otrok z dvema službama niza zabavne prigode iz sveta svoje družine in svojega zakona, je prvovrstno razvedrilo.

Nemalokrat nam ponudi pritrjevalno hahljanje, včasih celo odkrito krohotanje. Je že tako, da so njene zagate še kako znane vsaki družinski mami, prigode v slogu “Moški so z Marsa, ženske so z Venere” pa so nam toliko bolj domače, ker je dogajanje umeščeno v evropski prostor, kjer nam je logika razmišljanja toliko bližja.

COUPLE, SHADOW, MARRIAGE
Shutterstock

Kaj se je zgodilo z moškim in žensko?

Pa vendar je knjiga tudi zelo globoka v svoji analizi in sporočilnosti. Costanza Miriano se sprašuje, kaj se je zgodilo s tradicionalno inštitucijo zakona, kaj se je zgodilo s pari, ki se kar ne morejo odločiti (le) za enega človeka in se mu zaobljubiti za vse življenje. Že res, da odločitev za enega in zakon pomeni odreči se vsem preostalim možnostim. A po drugi strani je tudi to, da se za nič ne odločimo, odločitev – in tudi ta izniči čudovite možnosti, ki jih pridobimo s poroko.

Avtorica se sprašuje, kam sta izginili tradicionalni vlogi moškega in ženske v današnjem svetu. Ženski feminizem je povzročil navidezno enakopravnost. Vendar, ali ta ne vodi le v še večjo zmedo pri ženskah, ki bi hkrati želele in morale imeti vse, a so na tej poti izgubile najdragocenejše, to je sebe? In kje so moški, tisti molčeči, ki govorijo z dejanji, ne z besedami, za katere ni najpomembnejša dobro spolirana podoba za selfije, tisti, ki znajo udariti po mizi in ki prevzamejo vlogo glave družine, tako da tudi otroci čutijo varnost in spoštujejo postavljene meje?

Costanza Miriano poudarja, da moramo moškim (možem) pri tem pomagati ravno ženske (žene). In sicer tako, da smo dovolj ponižne, da se znamo umakniti, odreči nazdoru, naučiti spustiti vse vajeti iz rok, zaupati, da bo tudi tako prav. Preprosto dati moškemu (možu) prostor, da je to, kar najbolje zna – torej moški, tako pa bo tudi on z veseljem sprejel svojo vlogo ter postal zaščitnik družine.

Po receptu apostola Pavla

V temeljih svoje knjige se pisateljica tesno opira na čudovit svetopisemski odlomek iz pisma sv. Pavla Efežanom:

“Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem. Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev /… / Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. /…/ Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža.”

Mar ni res, da bi se marsikateri, če ne celo vsi zakonski spori končali, če bi se vsak od nas naučil predvsem tega, o čemer piše apostol Pavel? V njegovih besedah se namreč skrivata resnica in recept za dober zakon. Po eni strani to pomeni, da se umaknemo svojemu egu, ki bi bil rad vedno prvi in vse nadzoroval, po drugi strani pa, da damo prostor drugemu, da se izpolni in da ljubi (nas) v vsej polnosti.

Bili bi v zmoti, če bi sklepali, da Costanza Miriano kot edino mogočo pot do srečnega življenja (in večnosti) razume poroko in imeti otroke. A za tiste, ki se za to čutijo poklicani, je to edina pot – pot odpovedi, tudi kakšne žrtve, mnogo kompromisov in seveda tudi padcev. A je hkrati to tudi edina mogoča pot, po kateri pridemo do sreče v Božji slavi, in če smo malce sociološki, tudi edina možnost za zdravo družbo, ki ne more obstajati brez trdne, ljubeče družine.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.