Njihovo duhovništvo je enakovredno, njihovi poklici pa niso povsem enakiTo so precej prilagodljivi pojmi; običajno naj bi vsi skupaj pomenili življenje v žrtvovanju in uboščini. Toda če so vse različice duhovništva med seboj enakovredne, pa njihovi poklici niso povsem enaki, skupno jim je, da naj bi vsi služili bližnjemu. Duhovnik je lahko menih, redovnik ali pa škofijski duhovnik, vsi trije pa predstavljajo duhovščino.
Duhovnik v Katoliški cerkvi je človek, ki je prejel mašniško posvečenje, s tem pa prevzel obvezo, da bo vsak dan daroval sveto mašo, da bo spovedoval in dajal odvezo, podeljeval vse druge zakramente ”in persona Christi” (v imenu Kristusa) ter opravljal dolžnosti pastoralnega služenja in včasih tudi upravljanja.
Preberite še:
Jezuit, dominikanec in frančiškan odidejo v gostilno …
Nekateri brez osebne lastnine, a ne vsi
Duhovnik je lahko povezan s škofijo ali z redovno skupnostjo ali pa z meniškim redom (opatijo ali samostanom). Vsi duhovniki, tako škofijski kot redovni, se zaobljubijo celibatu in pokorščini svojim nadrejenim:
- škofijski duhovnik svečano obljubi pokorščino svojemu škofu,
- redovnik (recimo dominikanec ali frančiškan) naredi zaobljubo pokorščine svojemu nadrejenemu, ki se običajno imenuje provincial,
- meniški duhovnik naredi zaobljubo pokorščine svojemu opatu (če živi v opatiji) ali priorju (če živi v samostanu).
Škofijski duhovniki se ne zaobljubijo uboštvu, zato imajo lahko osebno lastnino in dedujejo nepremičnine.
Duhovniki, ki se zaobljubijo redovni skupnosti (kot so frančiškani, dominikanci itd.) ali meniškemu redu (kot so benediktinci ali cistercijani) naredijo zaobljubo pokorščine, zato morajo vsak prihodek, ki ga dobijo s svojim delom, izročiti nadrejenim. Dominikanec, ki žanje dobiček od prodaje svojih knjig, bo torej ves zasluženi denar namenil svojemu redu. Trapist bo prihodke svojih publikacij izročil opatu ali priorju, namenjeni pa bodo v prid vsej skupnosti.
Preberite še:
Krava bolje razloži katoliške redove kot večina učbenikov
Redovnik, brat, menih, …
Beseda ”redovnik” (angleško friar, op. prev.) izhaja iz francoske besede fraire, kar pomeni brat. Pojavila se je z ustanovitvijo uboštvenih (potujočih/pridigarskih) redov v poznem srednjem veku, predvsem s sv. Frančiškom Asiškim, ustanoviteljem Frančiškovih redov, in sv. Dominikom, ustanoviteljem Reda pridigarjev ali dominikancev. Ti novi redovi niso bili več vezani na samostane, ampak so odhajali med ljudi, da so jim pridigali in z njimi molili, jih izobraževali in skrbeli za bolnike.
Duhovnik, ki pripada uboštvenemu redu, je tudi redovnik; duhovnik, ki je član samostanske skupnosti (kontemplativne ali stacionarne), je tudi menih. Ni pa nujno, da menihi in redovniki prejmejo tudi duhovniško posvečenje; nekateri menihi in redovniki svoj poklic opravljajo kot bratje znotraj redovne ali meniške skupnosti.
Beseda menih izvira iz latinskega izraza monachus, kar pomeni puščavnik, koren besede pa označuje samoto. Povezana je s pojavom prvih puščavnikov in puščavnic. Sv. Benedikt iz Nursije (480-547) velja za ustanovitelja zahodnega meništva.
Vseh duhovnikov pa ni treba uvrščati med škofijske, redovnike ali menihe. Jezuiti, salezijanci in pavlinci prav tako prejmejo duhovniško posvečenje in se zaobljubijo uboštvu, čistosti ter pokorščini svojim nadrejenim, enako kot redovniki in menihi, vendar so preprosto duhovniki znotraj svojih skupnosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Toliko, kot sem prejokal kot bolniški duhovnik, nisem v vsem življenju”
Preberite še:
Prostitutke duhovniku: “Ali vaš Bog sploh obstaja?”
Preberite še:
Oče ga je tepel in mu 14-krat prebil glavo, a Ciril je zmogel vse odpustiti
