Aleteia

Kje imajo mesto v cerkvi družine s predšolskimi otroki?

MASS KIDS
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Vera mlade družine na primeru Strajnarjevih

Eva in Primož Strajnar iz Dravelj sta poročena deset let in imata štiri otroke (stare od tri do devet let). Živela sta v štirih župnijah, zato imata izkušnje iz različnih župnij. Eva je zaposlena za polovičen delovni čas, da ji ostane več časa za otroke, Primož pa pogosto ostane dlje v službi. Na teološkem tečaju v Stični sta pripovedovala, kako versko vzgojo doživljata kot starša predšolskih otrok.

Povezani prek zvočnika

Kot oratorijski voditelj in skavtinja sta bila vešča dela z otroki. “S prvim otrokom se je spremenilo,” se spominja Eva. “Poldnevna priprava polletnega otroka je pomenila, da je bil otrok pravočasno umit, preoblečen, nahranjen, da je potem eno uro zdržal pri maši,” je Primož dramatično opisal obisk cerkve.

“Na veliki četrtek sva šla k maši. Otrok ni spal in je čebljal, zato sem se sprehajal z vozičkom zadaj v cerkvi. Na veliki petek pa je župnik že v uvodu povedal, da so uredili prostor za mlade družine, ki je ogrevan in ozvočen. Ker smo bili prejšnji večer očitno preglasni, sva takoj dobila svojo sobo. Počutila sva se kot heroja, ker sva se kljub majhnemu otroku, ki ga nihče ne pripelje k maši, vseeno potrudila in prišla, zato ker sva želela biti pri maši. Na prijazen način pa so naju odstranili iz cerkve, da bova pač prek zvočnika poslušala mašo. Marsikje so tudi jasna navodila, naj otrok ne prihaja k maši.” Njihovi prijatelji pa so se je celo nehali udejstvovati, ker so bili nezaželeni.

Preberite še:
Pozor, skavti na cesti!

Ko bom velik, bom tudi jaz duhovnik

Starši predšolskih otrok želijo biti v župniji sprejeti kot družina, zato težko sprejmejo predlog, naj starši prihajajo k maši ločeno. “Verjemite, da je zadnje, na kar bi pomislila, da greva ločeno k maši. Družina smo in z možem si želiva biti del župnijske skupnosti.” Njuni prijatelji pa so izpostavili, da so otroci blagoslov.

MASS KIDS
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

“Starši smo včasih bolj nevzgojeni kot naši otroci in pustimo otroke, potrebujemo pa izkušnjo povezanosti s Cerkvijo, da lahko živimo svojo vero.” S tretjim otrokom so Strajnarjevi vpeljali navado, da so po krstu celotno skupnost povabili na prigrizek in se tudi s tem na poseben način povezali z župnijo. Če je pred cerkvijo igrišče, se otroci po maši radi igrajo, starši pa se lahko pogovarjajo z drugimi starši in župljani. “Ne prihajamo samo zaradi evharistije, tudi zaradi skupnosti,” še poudari Primož.

Ko sta prišla v Dravlje, jih je domači župnik presenetil s svojim obiskom. Tako so na poseben način doživeli sprejetost v veliki župniji. Od mladosti ostajajo povezani s petimi pari in se srečujejo že štirinajsto leto.

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Družine gredo enkrat na leto skupaj na morje, na duhovne vaje, so skupaj za novo leto, duhovnik, ki jih spremlja, pa je vedno poleg. Neposreden in pristen stik tako z njimi kot z otroki je vsem zelo dragocen. Prijateljsko so povezani tudi z drugim duhovnikom in ko stopi skozi vrata, mu otroci skočijo v objem. Evi je veliko več vredno kot kateheza, ko njen otrok reče: “Ko bom velik, bom tudi jaz duhovnik.”

Dragocenost družinskih maš

Za družine z manjšimi otroki so dragocene družinske maše. “Ob praznikih je večerna maša za predšolske otroke prepozna, zato je toliko več vredno, če so maše bolj zgodaj in otroci lahko sodelujejo pri liturgiji, na primer nosijo darove, bandera, kaj odigrajo … Lepo je, če župnija povabi mlajše družine na izbrana predavanja ali dejavnosti, ki so že na voljo.”

Strajnarjevi so bili za obrede velikonočnega tridnevja letos prvič v Dravljah. V četrtek je duhovnik umival noge prvoobhajancem in eden iz družine je dobil hlebček kruha, po maši so se zadržali zunaj in jedli kruh. “Kljub temu da je bila družinska maša, sem drugače doživela zadnjo večerjo.”

V nedeljo so šli celo k vstajenjski procesiji, otroci pa so nosili banderca z jagnjetom in so šli pred Najsvetejšim v procesiji. Lepo je, ko so starši z mlajšimi otroki sprejeti v župniji, hvaležni pa so že za najmanjšo pozornost.

Članek je bil objavljen v tedniku Družina, št. 17.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.