Aleteia

Bila je ujetnica časa, rak pa jo je naučil, kako reči ne

SABINA GOSENCA
LOJZE GRČMAN | ALETEIA
Sabina Gosenca je Dolenjka, ki živi v Beli krajini.
Deli

Dolenjka, ki ji ne manjka kilometrine v medijih, je spremenila svoje življenje, ko jo je na to resno opozorilo njeno telo

“Sem nekdanja športna novinarka in voditeljica, danes pa svetovalka za družabna omrežja in odnose z javnostmi. Od nedavnega skrbim za piar in trženje na Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu,” o sebi pravi Sabina Gosenca. Mama dveletne deklice po izkušnji, ki je pomenila presek v razmišljanju, skrbno odmerja čas in energijo. Za ljudi in stvari, ki ji največ pomenijo.

Na vaših profilih družabnih omrežij se praviloma pojavljajo le pozitivna sporočila, motivirajoče misli, spodbudni citati. Res nikoli ne podležete pogosti skušnjavi tarnanja?
Nimam skušnjave. Kar dam iz sebe v javnost, veliko pove o meni. Tudi jaz imam slabe dneve in se zjočem. A ob poplavi negativnih informacij se mi ne zdi prav, da bi še jaz tarnala. Slaba volja, ki pride, zelo hitro mine.

SABINA GOSENCA
LOJZE GRČMAN | ALETEIA
Poziranje pred kamero ali fotoaparatom ji nikakor ni tuje.

Na družabnih omrežjih pa bi lahko slaba volja ostala za vedno oziroma prišla do nepravih ljudi. Že zaradi tega sem si rekla, da moje poslanstvo ni vzbujanje slabih občutkov v ljudeh. Vsakemu, ki pride na moj profil, želim sporočiti, da sem krvava pod kožo, a imam pozitivne vrednote. Prav se mi zdi, da ne širim negativne energije.

Vse to in še več je Sabina Gosenca:

Se ob slabih dnevih zavestno usmerjate v kaj dobrega?
Vsak dan pride kak slab trenutek. Morda zjutraj, ko sem neprespana, ali zvečer, ko sem utrujena. Fant je ponavadi tisti, ki pobere nekaj te slabe volje. V službi je ne delim, četudi pridem od doma utrujena. Delala sem na televiziji.

Gledalci zvečer ne smejo vedeti, ali si vstal z levo nogo. Pozdraviti jih moraš z nasmeškom. Tako sem se naučila kaj malo skriti, a po drugi strani želim ostajati zvesta sebi. Z leti sem se naučila, da deluje, če večkrat globoko vdihneš in izdihneš. Pomagajo šport, ki je najboljša protistresna terapija, meditacija, dobra glasba.

Kako vzdržujete kondicijo svoje pozitivnosti?
Z branjem pozitivnih člankov. V zadnjem obdobju mi malo primanjkuje časa za dobre knjige. Največkrat torej berem pozitivne zgodbe na internetu. Pohvala vsem vam, ki ustvarjate Aleteio, ki jo rada prebiram. Članek največkrat opazim na omrežjih, nato pa se sprehodim še po drugih zgodbah na portalu.

Pišem tudi dnevnik hvaležnosti. Vzame mi dve minuti. Zahvalim se za lepe dogodke, dobre ljudi. Tudi to me napolni s pozitivno energijo. Velikokrat tudi v dobrih stvareh hitro znamo najti kaj slabega. V takih trenutkih se ustavim in si rečem: dobro je in pika. Treba je znati uživati v občutku hvaležnosti.

SABINA GOSENCA
OSEBNI ARHIV
Za njo je dolga zgodovina vodenja različnih prireditev in oddaj.

Kako se je vaše življenje zasukalo po odkritju malignega melanoma pred 15 leti?
Živela sem tako, da je bilo vse določeno do minute. Razpeta sem bila med Ljubljano in Novim mestom. Služba na lokalni televiziji, partner v Ljubljani, hobiji, prijatelji, zabave … Tako živiš pri 25 letih, če nimaš družine.

Prehranjevala sem se zelo nezdravo. Bila sem ujetnica časa, tempirana bomba. Ker sem se veliko gibala, nisem imela težav s kilogrami, a nekaj je bilo očitno narobe.

Pozimi leta 2003 sem si dala odstraniti znamenje na hrbtu. Mislila sem si, da bom v istem slogu živela naprej. A izvidi so pokazali, da potrebujem dodatni poseg. Diagnoza: maligni melanom oziroma kožni rak. Glede na to, da imam temnejšo polt, da me sonce praktično nikoli ni opeklo in da nisem hodila v solarij, se to ne bi “smelo” zgoditi. A se je.

SABINA GOSENCA
LOJZE GRČMAN | ALETEIA
Veliko časa preživi na cestah med Črnomljem in Novim mestom. Zato z varnostjo niso povezane le njene besede, ampak tudi dejanja.

Z dodatno operacijo so dan po mojem 25. rojstnem dnevu odstranili večji obseg kože in tkivo dali v histološko preiskavo. Izkazalo se je, da je bil rak odkrit dovolj zgodaj. Maligno je bilo le znamenje, stvar se ni razširila na bezgavke in naprej po telesu.

Na srečo sem bila ob pravem času na pravem mestu. Kirurg, ki je odstranil znamenje, je vztrajal pri svojem, jaz pa sem danes hvaležna, da sem poslušala njega in razum, ne srce, ki si je v decembrskem času želelo zabave. Poseg sem želela prestaviti na pomlad.

Telo vam je poslalo sporočilo …
V bolnišnici sem razmišljala o prihodnosti. Nisem še vedela, ali bo potrebno dodatno zdravljenje. Šele pozneje sem se zavedla resnosti stanja, se nekajkrat zjokala in se spraševala, ali še vedno živeti na isti način in pozabljati nase.

Preveč sem želela ugajati drugim. Nisem znala reči ne. Bom delo opravljala s stalnimi roki in pozabila na telo? To mi je dalo vedeti: “Sabina, ustavi se. Vprašaj se, kdo si, kakšno je tvoje poslanstvo na svetu in kako ga boš uresničevala naprej.” Konec leta 2003, ko sem dopolnila 25 let, se je zgodilo moje novo rojstvo.

Kako ste se naučili reči ne obveznostim in začeli živeti bolj umirjeno?
Delodajalci so to večinoma začutili tako, da sem se začela bolj postavljati po robu. Začela sem veljati za osebo, ki pove, kdaj ima dovolj in nečesa ne zmore več. Ljudje imamo različne talente in sposobnosti. Marsikaj pa je mogoče rešiti s komunikacijo. Z iskrenostjo do sebe in drugih.

Dotlej sem bila velikokrat aktivna pred mikrofonom ali kamero ob glavobolih in prehladih s pomočjo protibolečinskih sredstev. Ničesar nisem želela zamuditi, vse je moralo biti posneto, napisano, urejeno. Toda …

Nihče ni nenadomestljiv, danes si, jutri te ni. Ob tem izveš še za smrt kakšnega prijatelja ali razhod para, ki je veljal za sanjskega, a ni imel časa zase.

Reči ne je pomenilo ne stalnemu hitenju in lovljenju rokov. Čas zase ni nujno ura treninga, vsak dan masaža ali fitnes ali savna. Čas zame je bil včasih tudi to, da sem utišala telefon med kosilom, da sem v miru ob kavi prebrala nekaj strani knjige.

SABINA GOSENCA
OSEBNI ARHIV
Košarka, še posebej novomeška, je njena velika ljubezen.

So vas govorice, ki so kazale povsem izkrivljeno sliko bolezni, potrle?
Ko sem ležala v bolnišnici, sem slišala, da sem tam zaradi splava in da imam raka v zadnjem stadiju. Tedaj sem bila zaradi svoje medijske vloge izpostavljena, veliko ljudi me je dnevno spremljalo, poleg tega pa Novo mesto, kjer sem živela, ni velik kraj.

Vedela sem, da me lahko doleti kaj takega. Nisem pa pričakovala, da se bo zgodilo v kraju, kjer živiš in delaš. Potem se je bistveno zožil krog ljudi, ki sem jim zaupala. Moč volje, da se postavim zase, pa je bila še večja. Ljudje, ki širijo lažne informacije o meni, si ne zaslužijo moje pozornosti.

Je nenehno tekanje okrog za opravki in obveznostmi tudi signal našega napuha?
Absolutno. Vsi imamo na dan na voljo 24 ur. Pomembno je, kako si ta čas organiziramo in koliko ga posvetimo tistim, ki jih imamo najrajši. Delo mora biti narejeno, treba je jesti, spati, treba je poskrbeti za otroka … Včasih je treba znati kakšno delo brez večjih posledic preložiti na kak drug dan.

Odkar sem mama, svoje obveznosti bolj selekcioniram. Ni potrebe po perfekcionizmu pri videzu. Pomembno pa je, da varno pridem domov. Mirna, s čisto vestjo, da sem v službi opravila vse, kar je v moji moči.

Ob koncu dneva pa je pomembno spoznanje, da sem si napolnila dušo in preživela kakovosten čas z otrokom. Seveda bi si želela dodatne ure za preživljanje z bližnjimi. Zdaj si znam bolje organizirati čas. Tudi družabna omrežja so velikokrat potrata časa.

V zadnjem obdobju se veliko posvečate prav njim. Menite, da Slovenci na njih preživimo preveč časa, iščoč instant virtualno pozornost?
Družabna omrežja so narejena tako, da nas pritegnejo in nam kradejo dragocen čas. Naša naloga pa je, da smo močni. Včasih si merim čas, ki ga preživim na njih. Si rečem, da bom “online” 10 minut, a hitro mine dvakrat toliko.

Ko sem se še vsakodnevno ukvarjala s svetovanjem in izvajala delavnice na različne tematike, sem bila zelo vestna tudi z objavami na svojih profilih.

Zdaj tudi po več dni ni nobene, ker ni potrebe za to. Kdor želi vedeti, kako sem in kaj počnem, me lahko pokliče, povabi na kavo … Ne vidim smisla, da bi iskala pozornost z objavljanjem selfijev ali vsakodnevnim poročanjem, kje sem, s kom se družim, kako sem oblečena …

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.