Aleteia

Še en velikan, ki je ostal v senci slovenske zgodovine

VALENTIN STANIC
ZAJEM ZASLONA
Hoja v gore in delovanje z gluhonemimi sta bili dve veliki ljubezni Valentina Staniča. Fotografija upodablja prizor iz oddaje Gore in ljudje, ki govori o njem.
Deli
Komentar

Predstavljamo še enega slovenskega intelektualca mnogih talentov in širokega srca, o katerem se ne sliši in bere prav pogosto

Valentin Stanič, rojen leta 1774 v Posočju, je bil za 18. stoletje zelo napreden. Pravzaprav bi ga lahko imenovali pravi polihistor. Njegov nabor veščin, ki jih je obvladal, je za današnje razmere skoraj nepredstavljiv. Ob duhovniški službi je bil namreč še učitelj, vzgojitelj, pisatelj, pesnik, prevajalec, tiskar, zdravnik, fizik, naravoslovec, alpinist, socialni delavec, kmet, drvar, mizar, kolar, kovač in še marsikaj.

Prvi izmeril Triglav

Gore je naravnost oboževal. Ko je študiral v Salzburgu, se je dodobra seznanil z geologijo, botaniko ter drugimi naravoslovnimi vedami. Bil je prvi, ki je izmeril višino Velikega Kleka (Grossglockner, 3.798 metrov), Watzmanna – na oba se je povzpel kot prvopristopnik – in Triglava pred 210 leti.  

“Kupček preperelega apnenca je edino mesto, kjer se lahko obdržiš,” je zapisal, potem ko je pri 26 letih sam, kar je bilo za tiste čase še posebej neobičajno in nevarno, splezal na 2.713 metrov visok vrh bavarskega Watzmanna.

Vztrajen, odločen in osredotočen

Na vrhovih, ki jih je osvajal, je preučeval rastlinstvo, geološke značilnosti in podnebne razmere. Seveda je bilo treba vse merilne naprave pritovoriti na goro v nahrbtniku. Veljal je za enega najboljših alpinistov tedanjega časa.

VALENTIN STANIC
ANDREJ PRAZNIK | DRUŽINA

Spoprijemal se je z drznimi vzponi in iskal inovativne poti. Nadpovprečni odločnost in vztrajnost sta bili med najopaznejšimi značilnostmi njegovega značaja. Ena največjih odlik pa popolna osredotočenost – pri vzponih dobesedno na vsakem koraku. Zelo dobro se je namreč zavedal, da ga lahko že ena napačna stopinja pošlje v smrt.

“Bil je izredno odločen in neizprosen. Najprej v odnosu do sebe. Vse stvari je želel imeti urejene, kot je treba. Če si je nekaj zadal, je to tudi izpolnil,” Staniča opisuje Marko Valentinčič, ki je pred desetletjem uredil knjigo o njem.

Šola za gluhoneme

“Ko se komaj rešiš iz brezna pogube, te prevzame nepopisna slast,” je duhovnik nekoč ubesedil svojo zavezanost planinskim pustolovščinam. Goram je ostal predan vse življenje. Še pri 70 letih se je odpravil  na romanje na Sveto Goro. Tja je peljal svoje gluhe gojence. V zadnjih desetletjih življenja se je namreč povsem posvetil delu z njimi.

V Gorici, kjer je deloval kot kanonik, je ustanovil gluhonemnico in šolo tudi sam vodil ter bil vzgojitelj. Ustanova, ki je delovala kar 146 let, je tedaj sprejemala otroke od Bovca do Istre in tudi z bolj oddaljenih območij, na primer s hrvaških otokov.

Peš iz Salzburga v Posočje

Bil je človek sijajnih umskih in telesnih sposobnosti. O njih priča tudi potovanje od Salzburga do domačega Bodreža pri Kanalu, ki ga je po mašniškem posvečenju opravil kar peš. Približno 300-kilometrsko razdaljo je premagal v šestih dneh. Ko je bil kaplan na Banjšicah, je poučeval otroke in odrasle, k pouku pa uvedel telesno vzgojo, kar je bilo za tiste čase nepojmljivo.

Ljudi je učil plezanja, plavanja in drugih spretnosti. Včasih so ga ljudje gledali postrani, saj je kdaj “izginil” po maši in bil nazaj v vasi pred naslednjo. Župljane je skrbelo zanj, ko ga s kakšne planinske pustolovščine ni bilo po več dni. Včasih ga ne ljudje ne cerkvena hierarhija niso razumeli.

VALENTIN STANIC
ANDREJ PRAZNIK | DRUŽINA

Poučevalec in “veleturist”

Za šolo v župniji, ki jo je ustanovil sam, je tudi lastnoročno stesal klopi, potem ko je material zanje prinesel na hrbtu. Ljudem je z znanjem izboljševal življenje, učil jih je kmetijstva, sadjarstva, pomagal pri gmotnih stiskah, boleznih, cepil jih je proti kozam, ustanovil prvo društvo proti mučenju živali na avstrijskem ozemlju …

Imel je stike z nekaj tedaj vodilnimi jezikoslovci, objavljal pesmi in članke v časopisih, tiskal in vezal je knjige ter jih delil ljudem. Spodbujal je pevsko dejavnost. Tomaž Štefe ga opisuje kot prvega “veleturista” oziroma “alpinista svetovnega slovesa”.

Nanj spominja tudi vrh

Kanal ob Soči ima na 29. april – na ta dan je leta 1847 Valentin Stanič umrl, zapuščino je namenil za štipendije – že več kot dve desetletji občinski praznik. V tem kraju ima spomenik, po njem sta poimenovana planinsko društvo in ulica. Staničevo ulico najdete tudi v Ljubljani. Pod Triglavom stoji Staničev dom. Manj znano pa je, da je v Zeleniških špicah v Kamniško-Savinjskih Alpah po njem poimenovan Staničev vrh.

Vira:
oddaja Gore in ljudje Marjete Keršič Svetel 
Slovenska biografija

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.