Aleteia

Ali je Sveti Duh golob?

PIGEON
CC
Deli

Vem, da je postavljeno vprašanje smešno, pa vendar ga samo ponavljam, kot sem ga večkrat slišal

Ne, Sveti Duh ni golob! Bog je prvič preveč mogočen, da bi bil golob, in drugič: o tem nimamo nobenega pričevanja očividcev.

Zakaj golob?

Pač pa imamo zgodnjekrščansko poročilo o Jezusovem življenju, v katerem je hkrati govor o Svetem Duhu in golobu: “Ko je Jezus stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se odpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob” (Mr 1,10; glej tudi Mt 3,16; Lk 3,22; Jn 1,32–33).

Golob je torej svetopisemska ponazoritev prihoda Svetega Duha nad Jezusa: Sveti Duh se je iz nebes resnično spustil na zemljo in je imel konkretno telesno obliko, bilo je, kakor bi se iz višine spustil golob. Svetega Duha lahko spoznamo kot osebo, ki deluje v nas, zato v veroizpovedi molimo: “Verujem v Svetega Duha … ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo.”

Ogenj

Je pa tudi druga podoba Svetega Duha, o ka­teri poroča Nova zaveza. To je ogenj. Podobno tudi pri njej ne pravimo, da je Sveti Duh ogenj, pač pa je ogenj ponazoritev prihoda Svetega Duha nad apostole in Marijo. Ne gre za pripovedno­ simboliko, marveč za popis tega, kar so nav­zoči resnično videli in zaznali: “Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom” (Apd 2,3–4).

Dogodek s plameni se je zgodil na ju­dovski praznik binkošti, ki je za kristjane dobil nov pomen: prihod Svetega Duha v naša srca: “Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina” (Gal 4,6; glej tudi Jn 20,22). Krščanska umetnost pogosto slika prizor s plameni ali golobom, a s tem ne enači podobe s Svetim Duhom, tem­več poskuša v podobah prikazati, kaj se je v resnici zgodilo.

Kdaj “pride” Sveti Duh?

Glede Svetega Duha je pred nami nadvse pomembno vprašanje: Kako naj se mu odpremo in prepustimo, da bo on vodil naše življenje? Za to vprašanje imamo dva pomembna razloga: našo birmo (glej Youcat št. 203–207) in prihajajoči praznik.

Petdeseti dan po veliki noči namreč praznujemo prihod Svetega Duha v srca apostolov: binkošti. Resda nikogar izmed nas ni bilo zraven, lahko pa zaradi vere prejmemo iste sadove, ki jih deli Sveti Duh. To izkušnjo je imel Pavel, ki se je apostolom ravno tako pridružil kasneje. “Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje” (Gal 5,22–23).
Za podrobnejše branje glej Youcat št. 38; 113–120; 310–311.

 

Prispevek je bil objavljen v Mladem valu, rubriki tednika Družina.

Tags:
Sveti Duh
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.