Nekatere od slovenskih narodnih zahtev v 19. stoletju so bile tudi zahteve po uveljavitvi slovenskega jezika kot učnega jezika. Tako je Slovencem oziroma slovenskim poslancem v državnem zboru na Dunaju v času Taaffejeve vlade (1879‒1893) uspelo, da so leta 1888 na mariborski gimnaziji, kjer se je prej poučevalo samo v nemškem jeziku, uvedli tudi slovensko vzporednico, t. j. vzporedne razrede s slovenskim učnim jezikom.
Preberite še:
Slovenske volitve: od napadov na uršulinke do dirk z enim konjem
Nemški trdnjavski trikotnik
Pri uveljavitvi slovenskih vzporednic v Mariboru, ki je bilo takrat mesto, v katerem so imeli prevlado Nemci oziroma nemško govoreči in čuteči Mariborčani, ni bilo kakšnega posebnega nemškega odpora. A kljub temu je Taaffe zavlačeval z izpolnitvijo obljube o ustanovitvi podobnih slovenskih vzporednih razredov na celjski državni gimnaziji.
Celje je skupaj z Mariborom in Ptujem spadal v tako imenovani nemški trdnjavski trikotnik. To so bila v drugi polovici 19. stoletja nemško prevladujoča mesta, obdana s slovensko okolico – nekakšni nemški jezikovni otoki v slovenskem morju.
Nemški strah pred slovenizacijo Celja
Zaradi krepitve slovenskega narodnega gibanja so se spodnještajerski Nemci počutili vse bolj ogroženi. Celjski Nemci so tako ustanovitev slovenskih vzporednic označevali za končni korak pri slovenizaciji nemškega Celja.
Po padcu Taaffejeve vlade je predsednik avstrijske vlade postal knez Alfred Windischgrätz, potomec nemške plemiške rodbine, ki je imela ime po Slovenj Gradcu (nem. Windischgrätz). Njegovo vlado je podpiralo tudi sedem slovenskih poslancev (Taaffejeva je imela podporo trinajstih slovenskih poslancev).
Preberite še:
Katoliški politik, ki ga niso mogle uničiti niti lažne novice
Slovenci dragocen jeziček na tehtnici
Kljub temu da je zdaj vlado podpiralo manj slovenskih poslancev, so bili ti še pomembnejši jeziček na tehtnici. To so Slovenci izkoristili pri uveljavitvi zahteve po slovenskih vzporednicah v Celju. Na celjski gimnaziji so slovenski učenci predstavljali skoraj dve tretjini, a so imeli glavno besedo nemški dijaki, ostro nacionalistično usmerjeni so bili tudi profesorji.
Preberite še:
Mož, ki je ustanovil prvo slovensko katoliško stranko
Nemško-slovanski boj
Ker so proti zahtevi o slovenskih vzporednicah ostro nastopili celjski Nemci in drugi spodnještajerski Nemci, ki so terjali vsenemško solidarnost, so slovenske vzporednice dobile razsežnost merjenja moči med Nemci in Slovani v habsburški monarhiji. Slovence so podprli Slovani in Romuni, Nemce pa istrski Italijani, med drugim Pirančani.
Ključno je bilo, da je slovenske zahteve po slovenskih vzporednicah podprl minister za izobraževanje Stanislaw Madeyski, ki je bil po rodu Poljak. Madeyski je dobil tudi podporo cesarja Franca Jožefa, kljub temu da ta ni bil navdušen nad slovenskimi vzporednicami.
Preberite še:
Molitev za boljšo Slovenijo
Protestni shodi Nemcev in Slovencev
Poleti 1894 so na slovenske zahteve spodnještajerski Nemci odgovorili s protestnimi shodi. Protestne shode so nato v Celju in okoliških krajih organizirali tudi Slovenci. Slovenski poslanci so februarja 1895 protestno izstopili tudi iz štajerskega deželnega zbora, ker ta ni podprl njihovih zahtev.
Pojavili so se kompromisni predlogi o slovenski gimnaziji v okolici Celja, ali pa v Žalcu ali Ljutomeru, ki pa so jih Slovenci zavračali.
Preberite še:
To so katoliški očetje sodobne Evrope
Zelena luč za slovenske vzporednice
Junija 1895 je o slovenskih vzporednicah glasoval proračunski odbor v državnem zboru. 19 odbornikov je glasovalo za (Slovani in Romuni), 15 pa proti. Zaradi izidov glasovanja so nemški liberalci, to je Združena nemška levica, izstopili iz vladne koalicije, zaradi česar je Windischgrätzeva vlada padla.
Že po padcu vlade, julija 1895, je o financiranju slovenskih vzporednic glasoval tudi državni zbor. Tudi tukaj so bili Slovenci uspešnejši. Za je bilo 173 poslancev, proti 143. Za so glasovali Slovenci, Čehi, Poljaki, Hrvati, Rusini in Romuni ter del nemških katoliških konservativcev in nemških krščanskih socialcev. Proti so bili Združena nemška levica, Nemška nacionalna stranka, del nemških krščanskih socialcev in del nemških katoliških konservativcev.
Dokončna slovenska zmaga
Še večja podpora je bila v tretjem branju, ko je za slovenske vzporednice glasovalo 185 poslancev, 85 pa jih je bilo proti. Tokrat je za glasoval tudi del Združene nemške levice. Pot k slovenskim vzporednicam na celjski gimnaziji je bila odprta. Na celjski gimnaziji, ki je bila ustanovljena leta 1808, so tako poučevali v nemškem in slovenskem jeziku. Po propadu habsburške monarhije pa je edini učni jezik postala slovenščina.
Glavna vira: Janez Cvirn, Celjsko gimnazijsko vprašanje (1893‒1895), in Peter Vodopivec, Slovenska zgodovina
Preberite še:
Nobelov nagrajenec, za katerega le redki vedo, da je Slovenec
Preberite še:
Kako je Slovenec razrešil ekonomsko skrivnost
