Cerkev je pri priznanju dogodkov kot čudežnih zelo previdnaOd nekdaj so ljudi prevzemali čudeži, saj so se v vsaki dobi dogajale stvari, ki jih razumsko niso uspeli pojasniti. Za takšne dogodke so dejali, da so božanskega izvora.
Biti kristjan zajema prepričanje v obstoj čudežnega, saj je z njim prepleteno celotno Jezusovo življenje, od deviškega spočetja in vstajenja do vnebohoda.
Preberite še:
Ali res veste, komu je posvečena cerkev na Brezjah?
Kaj je čudež?
O pomembnosti čudežev za kristjane lahko beremo v Katekizmu katoliške Cerkve, ki izpostavlja, da so “čudeži Jezusa Kristusa in svetnikov, prerokbe, širjenje in svetost Cerkve, njena plodovitnost in trdnost ‘popolnoma zanesljiva znamenja božjega razodetja, primerna umevanju vseh’, in ‘motivi (nagibi) verodostojnosti’, ki kažejo, da ‘pritrditev vere nikakor ni kak slep vzgib srca'” (KKC 156).
Z drugimi besedami, čudeži so resnični in potrjujejo resničnost nadnaravnega, obenem pa zagotavljajo obstoj Boga.
Kljub temu Cerkev ne priznava kot čudeže vsega, kar znanost ne more pojasniti. Obstaja strog postopek, s katerim strokovnjaki vsak dogodek preučijo in preverijo, ali je bil resnično “božanskega izvora”.
Čudeže je sv. Tomaž Akvinski opisal kot tiste stvari, ki so opravljene z božjo močjo zunaj naravnega reda. To pomeni, da morajo čudeže spremljati trdni dokazi kot zagotovilo, da se dogodek ni zgodil po naravnih zakonih.
Preberite še:
Tretja fatimska skrivnost
Nenadna ozdravitev
Najobičajnejša vrsta čudeža je nenadna ozdravitev. Raziskovalec na tem področju, Michael O’Neill, pojasnjuje, da mora biti bolezen pri čudežni ozdravitvi resna in neozdravljiva (ali zelo težko ozdravljiva) in da ne sme biti na stopnji razvoja, ko se lahko pozdravi v kratkem in sama od sebe. Ozdravitev ne sme biti v času zdravljenja oziroma biti mora jasno, da ni njegova posledica. Ozdravitev mora biti spontana, popolna in trajna.
V vseh primerih je krajevni škof tisti, ki lahko začne uradno preiskovati čudež. Zbere odbor strokovnjakov s področja medicine, da se dogodek preuči, ti pa mu nato podajo poročilo.
V večini primerov dogodek ni priznan kot čudež. Mednarodni zdravniški odbor v Lurdu je npr. preučil več kot 8.000 nenavadnih ozdravitev, a od teh priznal le 70.
Čudeži potrjujejo Božjo pozornost
Cerkev do čudežev pristopa dvomljivo. Naj si bo prikazanje Božje Matere ali evharistični čudež, vedno je poslana skupina znanstvenikov, da določi, ali dogodek sledi zakonom narave ali razlaga brez nadnaravnega vzroka res ni mogoča.
Kljub strogemu postopku čudeže redno odobravajo. Njihova prisotnost je namreč osnovna zahteva za vsako beatifikacijo ali kanonizacijo, saj kaže na posameznikovo posredovanje pri Bogu.
Čudeži potrjujejo Božjo pozornost do nas in pripravljenost, da nam v času težav pomaga. Ne gre torej za nekakšnega vladarja neba, temveč za ljubečega Boga, ki je med nami prisoten in ki ohranja nas in svet v obstoju.
Tako lahko na nek način kot čudež, ki oznanja Božjo slavo, označimo vsak dan in vse stvarstvo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Jure Plut.
Preberite še:
Čudež v Italiji? Potres prizanesel hostijam
Preberite še:
Po tragični letalski nesreči jim je Bog ponudil novo priložnost
Preberite še:
“V kino pridejo kot ateisti in odidejo kot verniki. Govorim iz izkušnje”
