O iztekajočem se šolskem letu, odlikah dijakov, preizkušnjah in odnosom med knjigo ter tablico s profesorico na Škofijski klasični gimnazijiMateja Gomboc je dolgoletna profesorica slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji. Ob tem pa tudi pisateljica, prevajalka, ustvarjalka učbenikov in pomembna sodelavka revije Mavrica. Odkritost, sodelovanje in pripravljenost izraziti svoje mnenje so odlike, ki jih pri svojih dijakih najbolj ceni.
Je za vami dobro šolsko leto?
Za nas profesorje se še ni čisto končalo, saj smo ravno sredi maturitetnih izpitov. Čakajo nas še druge obveznosti. Leto je bilo lepo, čeprav so ga zaznamovale tudi težke preizkušnje. Vsekakor pa Bogu hvala za vse, kar se je zgodilo. V tem šolskem letu sem učila dijake tretjega in četrtega letnika. Zrele dijake, ki že marsikaj vedo o sebi in stopajo proti konkretnim ciljem. Takšni mladi ljudje so že zelo konstruktivni sogovorniki. To mi je zelo prijetno.
Kako sploh meriti uspeh, če šole ne razumemo le kot izobraževalne ustanove, ampak tudi kot vzgojno?
Pri urah slovenščine in vsekakor tudi pri drugih predmetih je vzgojnih “momentov” ogromno. Veliko se pogovarjamo o etičnosti, odločitvah, vrednotimo svet, lastni koraki so pomembni.
Ko na primer opazujemo odnos med Kreonom, ki je tiran in se drži črke zakona, in Antigono, ki poudarja zakone ljubezni in družine, se zagotovo odpremo drug drugemu. Vprašamo se, kaj mi pomeni medčloveški odnos, sobivanje s sočlovekom. Pri Gospe Bovary načenjamo vprašanje varanja, pri Zločinu in kaznise sprašujemo o tem, ali človek za dosego ciljev sme narediti karkoli, in podobno.
Močni so sodobni romani, na primer roman Joseja Samaraga Esej o slepoti. V njem ljudje postanejo kot živali in drug drugemu škodijo. To so temeljna, bivanjska vprašanja, ki dijake nagovorijo. Postaviti bi si jih moral vsakdo.
Preberite še:
“Tako učitelji kot starši smo okuženi s permisivno vzgojo”
Katere vrednote in odlike občudujete pri svojih dijakih?
Odkritost, sodelovanje, pripravljenost izraziti svoje mnenje. Najbolj me bolijo apatičnost, nezanimanje, vseenost. Všeč so mi mladi ljudje z odprtimi očmi in ušesi, ki želijo imeti svoje mnenje. Naši dijaki taki v veliki večini tudi so.
Kako jih predramiti iz sna vseenosti?
Včasih jih je dobro tudi razjeziti, vreči kost, da se zbudijo iz dremeža vseenosti in lagodnosti svojega mikrokozmosa, ki si ga občasno ustvarijo tudi v vzporednem svetu. To sodobni mediji zelo omogočajo. Ko pa jih opozoriš na vsakdanjo lepoto, se zanjo običajno odprejo.
Imate kak uspešen, priljubljen način teh miniaturnih provokacij?
Dobro vprašanje. Včasih na primer povem mnenje, ki pravzaprav ni moje, ampak je sposojeno, na primer anarho-liberalno, česar sicer ne podpiram. S tem jih presenetim. Razmišljajo. Želijo se strinjati, ampak se ne. Na primer roman Tujec Alberta Camusa velikokrat sproži vprašanja, kot je: Mar res hočem, da mi je vseeno za bivanje na tem svetu? Običajno je odgovor ne.
Dogodek, po katerem nihče na šoli ni bil enak kot prej
Šolsko leto Škofijske klasične gimnazije je zaznamoval tudi tragičen dogodek – samomor dijaka, ki ga je Mateja Gomboc tudi učila. “Samomor se je zgodil v šolskih prostorih, kar je dodatno prizadelo vse. To je bil izjemno svetel fant, dober sošolec, prijatelj, fant, poln načrtov … Zakaj, kako je to mogoče, se je spraševala vsa šola. Hkrati pa smo zelo stopili skupaj in se vse do konca šolskega leta pogovarjali, kaj je bilo v ozadju, kako se je to lahko zgodilo. Bil je v tretjem letniku in ravno tedaj obravnavamo veliko romanov, ki se ukvarjajo z odnosom do življenja in smrti. Velikokrat smo kar obmolknili. Ta dogodek nas je vse zaznamoval. Nihče od nas ni bil več tak kot prej,” ugotavlja Mateja.
Besedna zveza “knjižni molj” vse bolj izginja iz slovarja mladostnikov. Knjige so nadomestile tablice in telefoni. Kako kot pisateljica privzgajate veselje in strast do branja?
Kar dolgo že učim in mislim, da dramatičnega padca bralne kulture ni. Tako kot nekoč je v razredu še vedno nekaj dijakov, ki so knjižni molji. Ti vznemirjajo tudi sošolce, ki se sprašujejo, kaj ti zavzeti bralci imajo, oni pa ne.
Vidijo, da imajo tile njihovi sošolci zelo bogat besedni zaklad. Da njihove misli v možganih ne ostanejo postane, zamrznjene. Tak dijak zna primerjati, zgodbe iz romanov, dram, pesmi ga spodbudijo k iskanju odgovorov, h globini bivanja. To nista le moj zgled in podoba, ampak tudi zgled sošolcev, ki so moji sogovorniki. Kdor pa raje visi na telefonu, nima kaj povedati niti ne najde odgovorov na svoja vprašanja.
Preberite še:
Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi
Še posebej radi pišete za otroke, tudi v reviji Mavrica. Je njih (še) težje osvojiti kot starejše občinstvo?
Pisati za otroke mi je bilo sprva težje. Treba je bilo dojeti otroško dušo, se otresti pridiganja, ki bi ga odrasli zelo rad prebral. Pred kratkim me je zamikala Pika Nogavička v novem prevodu. V dveh dneh sem jo “pogoltnila”, uživala sem in se spomnila otroških let, cele strani sem znala na pamet. A kot odrasli bralki mi ni bilo všeč, da je jezikava na primer do mame Tomaža in Anice.
Kot otroka me to nikakor ni motilo. Kot pisateljica pa moram po drugi strani paziti, da nisem preveč moralistična, saj otroci tega ne marajo. Mislim, da sem se tega že navadila, za otroke mi je zdaj lahko pisati. Za odrasle pa bolj tehtam sleherno besedo.
Preberite še:
Nasveti za boljšo komunikacijo z najstnikom
Pred vrati so počitnice. Kako najti pravo ravnovesje med popolno pozabo šole čez poletje in do potankosti načrtovanim “prostim” časom otrok in mladostnikov?
Sem mama treh hčera. Prva in tretja ste zelo organizirani, pišeta si koledarčke in urnike. Taki boste tudi med počitnicami. Druga je zelo sproščena, odločila se je, da ji urniki ne bodo krojili življenja. Oboje je dobro. Počitnice se tako imenujejo zato, ker je treba tudi počivati. Ne imenujejo se “brezdelnice”.
Dobro si je narediti načrt, koga bomo obiskali, kaj se bomo naučili novega in podobne aktivnosti, za katere čez leto ni časa. Ni pa pametno, da so vse počitnice od prve do zadnje minute organizirane. Počivati pomeni ležati na travi in gledati oblake ali sedeti pred računalnikom? Včasih je kakšna ura enega ali drugega kar v redu. Da bi ves čas počeli ležali v travi ali se šli računalniške igre, pa bi bilo škoda.
Preberite še:
Vsi plusi in minusi, ki jih počitnice prinesejo mami
Če bi bili v odločevalski vlogi, kaj bi najprej spremenili v slovenskem šolstvu?
Pouku bi dodala več radovednosti in imela odvzela faktografijo. Dandanes so vsi podatki v trenutku dosegljivi. Ni se jih treba več niti učiti niti se ne toliko naslanjati nanje. Pouk mora biti bolj problemski, raziskovalen. Ni se treba učiti vseh bakterij na pamet. Bolje bi bilo na primer izdelati raziskovalno nalogo o znanstvenikih, ki so se z virusi soočili in človeštvo rešili bolezni. V slovenski družbi pa bi bilo treba spremeniti odnos do učiteljev – ta poklic bi moral biti bolj cenjen, saj je spoštovanja vreden. Tako bi se tudi učitelji zavedali svoje pomembne vloge.
Preberite še:
10 predlogov za “katoliške počitnice”
Preberite še:
“Albanske ženske sem doživljala kot umetnice življenja”
Preberite še:
Spoznajte prvega kardinala slovenskega rodu
