Aleteia

“Tako učitelji kot starši smo okuženi s permisivno vzgojo”

MARIJA KREBELJ
BARBARA OPRČKAL | ALETEIA
Deli

Izogibajte se nalepkam, ki jih dajete problematičnim otrokom

Marija Krebelj je posvečena sestra v skupnosti Emanuel ter profesorica slovenščine in teologije. Kot pravi, je v skupnosti prepoznala duhovnost, ki ji je pisana na kožo. Zelo je zadovoljna, ker je lahko vpeta v življenje ljudi. Zase tako večkrat reče, da je “terenska sestra”.

Po poklicu je učiteljica in dela z otroki, ki imajo čustveno-vedenjske motnje. To je zelo zahtevno delo, v katerem pa Marija vidi predvsem izziv. Prepričana je, da se v vsakem otroku ali mladem človeku skriva zaklad, ki ga je treba odkriti.

Katere so najpogostejše težave mladih, s katerimi delate?
Najpogostejša težava je to, da se mladi ne počutijo sprejete in ljubljene. Številni so bili tudi žrtve nasilja in zlorab. Potem pa je tu še pomanjkanje mej, ki jim jih niso postavili doma.

Njihove zgodbe so sicer različne, pa vendar, kaj je običajno glavni razlog, da mladi zaidejo na napačna pota?
Ker se želijo uveljaviti in tega ne morejo storiti na pozitiven način. Na primer ne morejo se kosati z drugimi pri šolskem uspehu ali počutijo se ponižane zaradi svojega socialnega statusa, zato se poskušajo uveljaviti na nekem delinkventnem področju. Ker so tam opaženi, se posledično vključijo tudi v “slabo” družbo.

To so mladi, ki so prepogosto spregledani. Med drugim tudi zato, ker so na primer moteči, se ne znajo obvladovati, se težje učijo in ne znajo nase opozoriti drugače kot z odstopanji. Potem se pojavi začaran krog, ko so samo še bolj izobčeni, čeprav je vse, kar potrebujejo, sprejetost.

Če izpostavim samo en primer. Ko sem kdaj koga izmed otrok vzela v družbo, kjer so ga pozitivno sprejeli, je zaradi tega v trenutku postal čisto drug človek. Ni se mu bilo treba več dokazovati z neumnostmi, ampak je pokazal svoja močna področja.

MARIJA KREBELJ
BARBARA OPRČKAL | ALETEIA

Kaj pa vzgoja? Družina ima poleg družbe zelo velik vpliv na razvoj takšnih in drugačnih vedenjskih vzorcev.
Gotovo igra danes pomembno vlogo pri vplivu družine na neprimerno vedenje otroka permisivna vzgoja. Po drugi strani pa lahko v družinah vlada nasilje in zanemarjanje, torej pomanjkanje ljubezni. Pa tudi otroci so različni in vsak potrebuje drugačen pristop, kar za starše ni lahko.

Kaj je za problematične otroke najpomembnejše? Kako jih je treba spremljati? Kako začeti delati z njimi?
Na začetku so najpomembnejša pravila, ki jih moramo postaviti. In čeprav jim jih je na začetku težko sprejeti, pozneje vidijo, da so dobra zanje. Pravila jih ščitijo pred njimi samimi, pred nadaljnjimi zlorabami. Prav tako pomembna, kot so pravila, pa je sprejetost. Zelo pomemben je odnos, ki ga vzpostaviš kot učitelj ali vzgojitelj. Otroci se morajo počutiti sprejete.

Če so prisotna samo pravila, potem ne boš nič spremenil. Greš samo na nož, kar pa prinese samo še več konfliktov. Če otroci ne čutijo, da so ljubljeni, bodo šli v opozicijo in bodo postali destruktivni.

Hkrati pa moramo paziti, da otrokom ne kažemo ljubezni samo v obliki popuščanja. V tem primeru lahko pride do izkoriščanja. Gre torej za kombinacijo ljubezni s pravili, za katera jim navadno pojasnimo, zakaj so dobra.

Pogosto so to otroci, ki težko uravnavajo svoja čustva. Kaj jih glede na vaše izkušnje najbolj umiri? Kako biti z njimi in kako se jim približati?
Ko so otroci in mladi nasilni, to pomeni, da jih je strah. Na začetku sem na nasilje pogosto reagirala zelo ostro in vse skupaj se je potem samo še stopnjevalo. Potem pa sem ugotovila, da jih moram nekako pomiriti, in sicer tako, da jim rečem oziroma jim dam vedeti, da jim nisem nevarna, da jih poslušam in da želim, da se njihova težava reši.

Druga stvar je, ko so nasilni zato, ker se želijo norčevati iz šibkejših. V tem primeru moram postaviti jasno mejo, če na lep način ne razumejo, da drugemu povzročajo bolečino. To pa lahko naredim samo tako, da jim dam vedeti, da imam določene vzvode, s katerimi jih lahko omejim. In jih potem uporabim, če meje ne upoštevajo.

Tako je tudi doma. Ko otroci vedo, da lahko nekaj izgubijo, bodo ravnali drugače.

Ob neprimernem vedenju jim na primer dam kakšno nalogo ali zadolžitev, pri kateri se morajo potruditi. Na začetku so sicer jezni, ampak ko se umirijo, jim pojasnim, da sem jim postavila mejo, ker se sama ali kdo drug ni dobro počutil ob njihovem ravnanju. Navadno to sprejmejo. Vedno pa poudarim tudi, da jih cenim in da mi ni vseeno zanje.

Otroci morajo imeti meje. Vsi otroci. To je zanje zdravilno. Paziti moramo le, da pri mejah ne pretiravamo in jih vkalupljamo, hkrati pa jim moramo dati jasno vedeti, da si ne morejo vsega privoščiti.

MARIJA KREBELJ
BARBARA OPRČKAL | ALETEIA

Kaj bi svetovali staršem problematičnih otrok. Kako naj ravnajo in kako naj bodo ob otroku, ki je na primer nasilen?
Menim, da smo tako učitelji kot starši okuženi s permisivno vzgojo. Dopuščamo, da otrok določa, kaj je v redu in kaj ni. Da je otrok kralj, ki ga je treba v vsem upoštevati. Pozabljamo pa, da bo enkrat odrasel in ko bo imel na primer službo, si vsega tega ne bo mogel privoščiti.

Otrokom premalokrat postavimo mejo in jim ne povemo dovolj jasno, kaj je prav in kaj je narobe.

Po drugi strani pa je pomembno tudi to, da otroka spodbujamo v tem, v čemer je dober. Da upoštevamo to, kar si sam želi raziskovati. Da mu pri dobrih stvareh damo spodbudo, da vztraja, in možnost, da se izrazi. Da začuti, da ga spoštujemo in da mu zaupamo.

Pokazati mu moramo, da ga imamo radi, hkrati pa mu moramo biti tudi sami zgled. To, kar ti počneš, otrok pije kot goba.

V družbi sicer nekako velja prepričanje, da nam problematični otroci ne morejo dati nič pozitivnega, da so z njimi samo težave. Je res tako?
Ne, sploh ne. Problematični otroci nam lahko največ dajo. Oni so najbolj občutljivi in oni so tisti, ki pravzaprav pokažejo na problem družbe. Stalno nam držijo ogledalo. Ti otroci te v trenutku razkrinkajo, saj točno vedo, kdaj je kdo pristen in kdaj ni.

Odkar delam z njimi, se mi zdi, da nisem še nikoli prejela toliko hvaležnosti, ljubezni in sprejetosti. Vse to je vzajemno. Oni si želijo našega sprejemanja in priznanja. Ko to dobijo, lahko potem tudi vračajo.

Nekoč sem ob nekem igrišču opazila fanta, ki je tam razgrajal. Tudi z menoj se je želel prepirati, a sem z njim navezala stik in mu rekla, da mu že na obrazu vidim, da je pameten. In on mi je odgovoril: “Še nikoli v življenju mi ni kdo česa takega rekel.” Otroci potrebujejo potrditev in ta fant je bil zagotovo pameten. Vrst inteligenc je konec koncev cel kup. V otrocih moramo samo prepoznati pozitivne stvari. To potrebuje vsak.

MARIJA KREBELJ
BARBARA OPRČKAL | ALETEIA

Kaj pa menite o različnih nalepkah, ki jih ljudje zelo radi hitro pripišemo takšnim otrokom v smislu: iz njega tako ali tako nič ne bo?
Te nalepke so zelo strupene. Če komu rečemo, da iz njega nič ne bo, bo začel to tudi verjeti.

Predvsem je pomembno, da nad otroki nikoli ne obupamo. To je brezpogojna ljubezen. Če je nimamo, lahko samo ranimo ljudi. Seveda to ne pomeni, da dopustimo, da nas izkoriščajo. Le ne smemo zapreti vrat svojega srca.

Kaj pa vam osebno daje delo z mladimi?
Odkriti si želim tisto, česar mnogi v njih ne vidijo. To so res veliki zakladi. Pod vsemi plastmi lahko vidiš lepo bitje, ki si ravno tako, kot drugi, želi ljubezni in sprejetosti, ki si želi uspeti, ki si želi biti lep, lepa …

Tisto, kar si želim, je, da bi začutili, da so vredni, da so lepi, da so pametni in da lahko nekaj lepega ustvarijo. To je moj cilj. Želim, da bi se zavedali svojega dostojanstva.

Kakšen vpliv ima vera na življenje teh mladih ljudi? Je prisotna in jim pomaga?
Učenci vedo, da sem sestra. Če pridejo sami do mene in se želijo pogovarjati o veri, jim z veseljem prisluhnem in pokramljam z njimi. Sama tega namerno ne izpostavljam. Nekateri niso verni, nekateri so. Nekateri so kristjani, nekateri ateisti, nekateri muslimani … Vedno poudarim, da spoštujem njihovo prepričanje. Skupaj tako rastemo v medsebojnem spoštovanju.

Je pa lahko vera zanje tudi zelo velika odskočna deska ne glede na to, katere veroizpovedi so. To, da verujejo v Boga, ki jih ima brezpogojno rad, jim je lahko v veliko tolažbo, ko se znajdejo v težkih situacijah in ostanejo sami. To vpliva tudi na njihov sistem vrednot. V nekaterih primerih je lahko zato vera zanje ključnega pomena.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.