Predstavljamo zgodbo Borisa Kretiča, primorskega duhovnika, ki po zdravljenju v komuni abstinira sedem letZasvojenost je past za marsikoga. Duhovnik Boris Kretič, ki je deloval po različnih primorskih župnijah, je imel težave z alkoholom. Odpravil se je na zdravljenje in v komuno TAV v Beli krajini. Zdaj se njegovo bivanje tam počasi končuje.
“Kdor čuti, da je zabredel v alkohol, naj ne odlaša. Naj pride v skupnost, lepo mu bo. Če smo starejši zdržali, bodo tudi drugi. In rezultati bodo super,” odločitve za komuno nikakor ne obžaluje 70-letnik.
Je bil stres prevelik, da ste se zatekali v omamo alkohola?
Ko sem bil v župniji Knežak, sem zabredel v alkohol. Šel sem na zdravljenje v Idrijo, kjer sem bil dva meseca in pol. Vrnil sem se v Šempeter pri Gorici. Začele so se nabirati druge stvari: malo pohlepa, nekaj neiskrenosti, laži … Vse skupaj je privedlo do tega, da se je koprski škof odločil, da grem v komuno, da se najdem, popravim in nato v dogovoru z njim nadaljujem delo v kaki župniji.
Preberite še:
Nekoč je tesal mize, zdaj pa iz bede rešuje zasvojence
Bi župljani lahko prepoznali težave, vam pomagali?
Ne vem, morda gre za “rešpekt” pred tem, da bi mi ljudje povedali. Bolj so me opozarjali domači, brat in mama, tudi nekateri sobratje. Iz župnije pa nisem dobil opozoril. Imel sem klapo zunaj kleriških krogov, v kateri sem bil premalo pozoren, da tonem.
Ste popivali javno, po gostilnah?
Da, to se je dogajalo. Nisem pil skrivoma. V lokalu se je sčasoma ustvarila skupina. Pil sem v glavnem žgane pijače – viski, kakšno žganje. Nisem pil vina ali piva.
So vam ljudje vseeno zaupali?
Da, nikoli nisem imel občutka, da bi me zaradi alkohola obsojali. Morda je to narobe. Škoda, da ni bilo koga, ki bi bil dovolj hraber, da bi rekel: “Gospod, to pa ni prav.” Ali kaj podobnega.
Trudil sem se, da sem svojo zasvojenost malo skrival. Če sem vedel, da imam naslednji dan kakšne obrede, na primer poroko, krst, slovesno mašo, sem dan prej abstiniral, da ne bi napravil kakšne neumnosti. Žal pa sem to naslednji dan nadoknadil.
Preberite še:
Brane Miličević je bil že klinično mrtev, videl je predor in luč
Kdaj ste se začeli zavedati, da je šla stvar čez rob?
Težko bi navedel datum. Bila so opozorila brata in mame. Na škofiji so postali pozorni, ko sem začel zanemarjati zlasti administrativne stvari, obrede … Trudil sem se in mislil, da je čisto vse v redu.
Ogledalo so bili pa drugi. Nekoč sem dobil hudo pljučnico, odpeljali so me v izolsko bolnišnico. Ko je zdravnica videla izvide, mi je dejala, da sem na poti alkoholizma in mi svetovala zdravljenje. Imel sem predsodke, kaj bodo rekli ljudje, sobratje, župljani. Ob pogovoru z bratom sem sem se odločil, da tako ne gre več naprej in da grem na zdravljenje.
Koliko let ste zdaj brez kapljice alkohola?
Sedem. Ko mašujem, ne pijem iz keliha, ampak vanj pomočim hostijo. Do zdaj me nista premamila ne okus ne vonj kakršnegakoli alkohola.
“V komuno sem prišel s skepso. Življenje tu mi ni bilo znano. Malo sem se tudi upiral, godrnjal. Kake tri mesece nisem mogel sprejeti dnevnega reda, omejitev. Nato sem padel noter. Zdaj mi je super. Nimam nobenih težav. Rad pomagam novincem in drugim, ki potrebujejo spodbudo. Zelo sem zadovoljen s to izkušnjo.”
Ste imeli v tem času skušnjave? Gre za vsakodnevno bitko?
Ne, čeprav sem bil tudi v družbi, ki je pila alkohol. Tudi doma so imeli pri kosilu navado spiti kozarec vina. Tega so začeli umikati z mize, a sem dejal, da me ne moti. Jaz sem pil svoj sok. Vem pa, da se moram vsak dan odločati. V komuni je lažje, ker ni dostopa do alkohola. Z gospodom Jožetom Pavlakovičem mašujem ob nedeljah in praznikih, a za zdaj me na srečo skušnjava ni premamila.
Preberite še:
Fant se drogira. Kaj lahko storim?
Zakaj ste še vedno v komuni, če že sedem let abstinirate?
Tak je bil dogovor s koprskim škofom. V kratkem bom program končal, julija bodo minila tri leta, odkar sem tu. Tradicija veleva, da je odpust na dan odprtih vrat, ki bo oktobra. Brez kakšnega upiranja, z veseljem bom ostal. Za naprej sva se s škofom pogovarjala, da me čaka neko mesto. Na primer pomočnika v kaki župniji. Sam je ne bi prevzel, ker imam že svoja leta. Vsekakor bom na voljo koprski škofiji.
Kaj bi svetovali osebam, ki pri sebi opažajo zametke težav z alkoholom?
Naj ne odlašajo in naj se ne slepijo, da se bodo sami izvlekli. Tudi jaz sem se tako slepil. Ne gre. Za resno delo na sebi so potrebni strokovna pomoč, določen čas in program. Potem uspeš. Če hočeš uspeti sam, moraš imeti res zelo močan značaj.
Preberite še:
“Mama, ki rodi otroka, je na nek način kakor Bog.” Ko pa jih rodi 12 …
Preberite še:
Da dijake zbudi iz dremeža vseenosti, jih včasih malo razjezi
Preberite še:
Kaj se dogaja s slovenskim turizmom in kaj imajo s tem duhovniki
