Sestra Bogdana Kavčič nosi sedem križev. Skoraj dve tretjini življenja je že v misijonih. Delovala je v Ruandi in Srednjeafriški republiki. Zdaj je v Burundiju, predvsem v ambulanti, a tudi pri številnih drugih opravilih. Iz nje veje neka posebna energija, stkana iz pristnega veselja nad življenjem, poslanstva pomagati ubogim in smisla za humor. Poudarja delo v skupnosti in dolgoročno pomoč Afriki, ki jo predstavlja predvsem izobrazba. Že več kot desetletje pri različnih projektih sodeluje s Slovensko karitas.
Nekoč ste dejali: “Če se odpovemo kavi na dan, lahko polepšamo življenje cele afriške družine.” Je res potrebno tako malo, da pomagamo?
Drži. Gre za en evro. To je v Afriki dnevna delavska plača. S tem lahko preživi družino. Veliko ljudi denarja v roki dejansko sploh ne vidi. Gredo na trg, prodajo, kar so pridelali, in z denarjem takoj kupijo sol, vžigalice, redko tudi olje. Največ je vredno, da imajo ljudje delo, da lahko dostojno živijo.
Preberite še:
Da bi kupili šolske potrebščine, se morajo zadolževati
Ti zneski veljajo za najbolj revne ali za srednji sloj?
Srednji sloj. Najbolj revni nimajo niti tega. Jedo enkrat na dan ali enkrat na dva dni. To je odvisno tudi od letine, ki jo lahko uniči neurje. Če nimaš fižola, sladkega krompirja, si lačen. Maniok je na primer za rezervo v časih, ko fižol ne obrodi. Srednji sloj ima kravo, kozo, zato gnoj, večje vrtove, njive in že dobi nekaj za preživetje.
Preberite še:
Nekoč je tesal mize, zdaj pa iz bede rešuje zasvojence
Kako se afriške stiske razlikujejo od slovenskih?
V Sloveniji je vse urejeno – zdravstvo, šolstvo, prehrana. Vse lahko dobiš. Vse je čisto, sterilno. V Afriki moraš biti zadovoljen z malimi rečmi. Vsi ne morejo hoditi v šolo. Veste, koliko je v Afriki zapuščenih starčkov? Bodisi da nimajo otrok ali so odšli v mesto. Tam je boj za preživetje. Seveda obstajajo razlike med bogatimi in revnimi. Veliko je korupcije, tako pri višjih kot nižjih slojih.
Uboge pravzaprav razumem. Včasih morajo krasti. Na vrtu izmaknejo banane ali sladki krompir. Otroci ukradejo koruzo z našega polja, ko gredo mimo njega iz šole. Vsak dan nekaj storžev. Jih boš zaradi tega poslal v zapor? Seveda ne. Bolje, da jim hrano daš.
Kljub vsemu, kar sem doživela, ne morem reči, da sem bila kdaj nesrečna, ali da sem svojo odločitev za misijone obžalovala. A nikoli nisem bila sama, vselej smo bile z drugimi sestrami skupaj. Prav v nesrečah in trpljenju smo se najbolj razumele. Tako domačinke kot me, ki smo v Afriko prišle.
Nekateri skeptiki pravijo, da je treba najprej pomagati doma. Kaj bi jim odvrnili?
Živeti moramo solidarno. S hrano, zdravili in drugim nuditi pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Se boš zaprl v geto? Nemogoče si je zatiskati oči pred bedo. Predvsem pa je pomembno, da gredo mladi študirat. Četudi morda ne dobijo takoj dela, se jim odpirajo nova miselna obzorja. Vsi si moramo medsebojno pomagati. Ne bomo se rešili sami, rešili se bomo skupaj.
Preberite še:
Argentinci Petra Opeko proglasili kar za svetnika z Madagaskarja
Vaš cilj ni le kratkoročna pomoč, ampak si želite, če parafraziramo pregovor, Afričane tudi naučiti loviti ribe. Na katerih področjih vse?
Naš ustanovitelj sv. Vincencij je rekel, da si mora vsak, če je le mogoče, kruh zaslužiti z delom svojih rok. Ko smo sestre prišle v Afriko, je bilo res veliko revščine, potrebna je bila takojšnja pomoč. Vseskozi pa so se tamkajšnji ljudje učili mizarstva, zidarstva, odpirali smo šole, jih pripravili na poklice …
Utrinki iz misijonarskega življenja:
