Od “krampanja” med zaminiranimi travniki do dvajsetletne dobrodelne tradicije
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Pred kratkim sem na Facebook profilu Škofijske klasične gimnazije zasledil objavo, da je za dijaki že 21. delovno-prijateljski tabor v Bosni in Hercegovini.
[protected-iframe id=”fc01a04ceee737f70c6e7e6ec739e5b4-133580111-130922336″ info=”https://www.facebook.com/plugins/post.php?href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2FSkofijska%2Fposts%2F1074155316070178&width=500″ width=”500″ height=”670″ frameborder=”0″ style=”border:none;overflow:hidden” scrolling=”no”]
Nogomet in čevapčiči na župnijskem vrtu
Nekaj fotografij je bilo povsem dovolj, da se je sprožil nehotni spomin …
Bil je topel poletni večer v Sarajevu. Natančneje v njegovi četrti Stup, kjer je veliko Hrvatov oziroma katoličanov. Četica slovenskih mladih, večinoma najstnikov, je skupaj z voditelji in domačini spremljala tekmo med Hrvaško in Francijo v polfinalu svetovnega prvenstva. V pristnem družabnem vzdušju, kjer nikakor niso manjkali čevapčiči z žara tamkajšnjega župnika Luke, na čigar vrtu smo gostovali.
Preberite še:
Nekoč je tesal mize, zdaj pa iz bede rešuje zasvojence
Jože in Stane
To je bila prva odprava delovno-prijateljskega tabora v Sarajevu. Ideja in izvedba sta bili delo Jožeta Pluta, tedaj duhovnega vodje v Zavodu sv. Stanislava, in Staneta Kerina, takrat direktorja Škofijske karitas Ljubljana. Pisalo se je leto 1998. Peljati avtobus dijakov v mesto, kjer je še pred tremi leti divjala grozovita vojna, je bilo zelo hrabro dejanje.
Opomniki, da so se tam še pred nedavnim razlegale eksplozije in so pokale puške, so bili praktično na vsakem koraku. Porušene in požgane hiše, luknje granat v zidovih, razbita stanovanja, opustele četrti … Spomnim se zaraščenih travnikov, zamejenih z rumenim trakom in napisom: Pozor, mine. Dežela si je obvezovala rane, a le najnujnejše in za silo.
Nejeverni in ganjeni hkrati
V takšno Sarajevo, sicer mesto, ki je (bilo) pravi vrelec kulture, je skupina mladih prišla na pomoč. Karitas je prispevala material, mi pa roke. Domačini so nas nejeverno gledali, češ, kako lahko med počitnicami pridemo delat, in to prostovoljno. Hkrati pa so bili ganjeni. To je bila čudovita izkušnja povezovanja z njimi in nas, med sabo.
Čeprav so se vsak dan na različnih deloviščih vrteli mešalci, se vozile samokolnice, čeprav so duet “peli” krampi in lopate, sta še našla čas in energija tudi za kak nogomet po kosilu. Tudi z domačini, ki jim je ta igra pregovorno zapisana v DNK. Po večerni maši pa izlet v središče mesta, na čarobno Baščaršijo. Spali smo v lokalni šoli, v spalnih vrečah, tudi to je dajalo ekspediciji pridih avanture. Obkroženi pa smo bili z zgoraj omenjenimi zaminiranimi travniki.
Preberite še:
Brane Miličević je bil že klinično mrtev, videl je predor in luč
Z glavo še kar v Sarajevu
Ko sem prišel domov, sem bil, petnajstletnik, v glavi še nekaj dni v Bosni. Preveč je bilo vtisov, druženj, prijateljstev, odzivov, čustev, da poglavje zapreš z vrati avtobusa. V Sarajevo na tabor sem šel nato še štirikrat. Se kar nisem naveličal.
Torej, po dvajsetih (ojej, res je toliko 🙂 ) letih torej znova Hrvati s Francozi na svetovnem prvenstvu in še en uspešen delovni tabor.
Popravila in novogradnje
Lepo je, da je ta tradicija tako vzplamtela. V različne kraje Bosne so hodile različne skupine Zavoda sv. Stanislava, pridružili so se dijaki katoliških gimnazij iz Maribora, Vipave in še kdo. Koalicija dobrodelnosti, ki traja veliko več kot en mandat. Pomagala je postaviti kakšno hišo, verjamem pa, da z zgledom pomoči morda v vseh teh letih tudi zgraditi kak porušen odnos.
Preberite še:
“Veliko je bilo težkih trenutkov, ko človek ni vedel, kaj bi bilo boljše storiti”
Preberite še:
Da bi kupili šolske potrebščine, se morajo zadolževati
Preberite še:
“Moramo si pomagati. Ne bomo se rešili sami, rešili se bomo skupaj”
