Aleteia

Zidak za porušene hiše in malta za razpokane odnose

SARAJEVO
ARHIV STANETA KERINA
Deli

Od "krampanja" med zaminiranimi travniki do dvajsetletne dobrodelne tradicije

Pred kratkim sem na Facebook profilu Škofijske klasične gimnazije zasledil objavo, da je za dijaki že 21. delovno-prijateljski tabor v Bosni in Hercegovini.

Nogomet in čevapčiči na župnijskem vrtu

Nekaj fotografij je bilo povsem dovolj, da se je sprožil nehotni spomin …

Bil je topel poletni večer v Sarajevu. Natančneje v njegovi četrti Stup, kjer je veliko Hrvatov oziroma katoličanov. Četica slovenskih mladih, večinoma najstnikov, je skupaj z voditelji in domačini spremljala tekmo med Hrvaško in Francijo v polfinalu svetovnega prvenstva. V pristnem družabnem vzdušju, kjer nikakor niso manjkali čevapčiči z žara tamkajšnjega župnika Luke, na čigar vrtu smo gostovali.

Jože in Stane

To je bila prva odprava delovno-prijateljskega tabora v Sarajevu. Ideja in izvedba sta bili delo Jožeta Pluta, tedaj duhovnega vodje v Zavodu sv. Stanislava, in Staneta Kerina, takrat direktorja Škofijske karitas Ljubljana. Pisalo se je leto 1998. Peljati avtobus dijakov v mesto, kjer je še pred tremi leti divjala grozovita vojna, je bilo zelo hrabro dejanje.

SARAJEVO
ARHIV STANETA KERINA

Opomniki, da so se tam še pred nedavnim razlegale eksplozije in so pokale puške, so bili praktično na vsakem koraku. Porušene in požgane hiše, luknje granat v zidovih, razbita stanovanja, opustele četrti … Spomnim se zaraščenih travnikov, zamejenih z rumenim trakom in napisom: Pozor, mine. Dežela si je obvezovala rane, a le najnujnejše in za silo.

Nejeverni in ganjeni hkrati

V takšno Sarajevo, sicer mesto, ki je (bilo) pravi vrelec kulture, je skupina mladih prišla na pomoč. Karitas je prispevala material, mi pa roke. Domačini so nas nejeverno gledali, češ, kako lahko med počitnicami pridemo delat, in to prostovoljno. Hkrati pa so bili ganjeni. To je bila čudovita izkušnja povezovanja z njimi in nas, med sabo.

Čeprav so se vsak dan na različnih deloviščih vrteli mešalci, se vozile samokolnice, čeprav so duet “peli” krampi in lopate, sta še našla čas in energija tudi za kak nogomet po kosilu. Tudi z domačini, ki jim je ta igra pregovorno zapisana v DNK. Po večerni maši pa izlet v središče mesta, na čarobno Baščaršijo. Spali smo v lokalni šoli, v spalnih vrečah, tudi to je dajalo ekspediciji pridih avanture. Obkroženi pa smo bili z zgoraj omenjenimi zaminiranimi travniki.

Z glavo še kar v Sarajevu

Ko sem prišel domov, sem bil, petnajstletnik, v glavi še nekaj dni v Bosni. Preveč je bilo vtisov, druženj, prijateljstev, odzivov, čustev, da poglavje zapreš z vrati avtobusa. V Sarajevo na tabor sem šel nato še štirikrat. Se kar nisem naveličal.

Torej, po dvajsetih (ojej, res je toliko 🙂 ) letih torej znova Hrvati s Francozi na svetovnem prvenstvu in še en uspešen delovni tabor.

Popravila in novogradnje

Lepo je, da je ta tradicija tako vzplamtela. V različne kraje Bosne so hodile različne skupine Zavoda sv. Stanislava, pridružili so se dijaki katoliških gimnazij iz Maribora, Vipave in še kdo. Koalicija dobrodelnosti, ki traja veliko več kot en mandat. Pomagala je postaviti kakšno hišo, verjamem pa, da z zgledom pomoči morda v vseh teh letih tudi zgraditi kak porušen odnos.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.