“Najin Žan se je rodil za nebesa v 39. tednu nosečnosti in ravno oktobra praznujemo njegov rojstni dan, letos že deveti”Vsako leto je 15. oktober dan, ko se spominjamo otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Na ta dan se svojci in prijatelji zberejo v spominskih parkih oz. na pokopališčih po Sloveniji. Ob zvokih pesmi in nagovoru spustijo v nebo bele balone s posvetili za ljubljene otroke.
Izguba otroka je ena najhujših preizkušenj, ki lahko doletijo mamo in očeta, pa tudi celotno družino. Šok je velik ne glede na to, ali otrok umre na začetku nosečnosti ali kmalu po porodu.
Preberite še:
“V meni je praznina, ki je ni mogoče zapolniti, žalovanje, ki se ne konča”
O svoji izgubi sta za Aleteio spregovorila tudi Katarina in Marko Nzobandora. Sina sta izgubila ob koncu nosečnosti.
Kakšna je vajina zgodba in kje sta našla oporo, da sta se spopadla z bolečino takoj po izgubi?
Najin Žan se je rodil za nebesa v 39. tednu nosečnosti in ravno oktobra praznujemo njegov rojstni dan, letos že deveti. Ob koncu nosečnosti se je namreč ob spustu in prvih popadkih zadavil s popkovino in se tako rodil mrtev. Za naju je bil to ogromen šok, nedojemljiva bolečina, ki naju je spremljala še mesece, leta.
Otroka starši ne pozabijo in spoznala sva, da je izjemno pomembno, da si dovoliva žalovati: jokati, govoriti o tem, prižgati svečo, obiskati grob, čutiti vsa občutja, ki takrat pridejo ‒ od jeze, žalosti, obupa … Vse to je pot žalovanja, vse to je v tistem obdobju normalno. Najina izkušnja je, da se ob smrti otroka čas ustavi, da nisva mogla “iti naprej”, saj se je najin svet postavil na glavo ‒ in nikoli več nisva bila enaka.
V tistem času nama je neizmerno pomagala skupnost prijateljev, ki so molili za naju, vsak dan. Ne le ob novici, ampak še mesece po Žanovi smrti. Verjameva, da se brez tega ne bi izkopala iz brezna črnine in neizmernega trpljenja. Zato sva jim še vedno močno hvaležna, hkrati pa čutiva, kako pomembno je, da sedaj midva moliva za druge, ki so v stiski.
Kot človeštvo smo povezani in hkrati odgovorni drug za drugega. Včasih drug drugemu ne moremo konkretno pomagati, sploh pri smrti otroka je tako, lahko pa drug za drugega vztrajno molimo. In to je ogromna pomoč žalujoči osebi.
Kaj doživljate ob današnjem dnevu ‒ kako se spominjate svojega otroka?
Zdaj se ga spominjava s hvaležnostjo: za njegovo kratko, a bogato življenje, ki naju je tako korenito spremenilo. S hvaležnostjo tudi zato, da spremlja našo družino in nam pomaga. Je naš “privatni” zavetnik in se mu v molitvi priporočamo vsak dan.
Preberite še:
“Če bi res razumeli, kaj ta odločitev pomeni, se zanjo ne bi odločili”
Preberite še:
“Rodila sem mrtvega otroka. Ni mi žal”
Kako so lahko posamezniki in okolica v oporo staršem, ki so izgubili otroka v nosečnosti ali takoj po rojstvu?
Mnogi žalovanja ob izgubi otroka ne razumejo, saj tega niso doživeli. In takšni bi naredili največjo uslugo, če ne bi svetovali ali poskušali tolažiti, ker navadno streljajo mimo in žalujoče starše še bolj prizadenejo.
Največ, kar se lahko naredi, je, da se izreče sožalje, da se ne spodbuja v smislu: Pojdi naprej, pozabi, saj bosta še imela otroke, saj je bilo na začetku nosečnosti, še ni bilo nič itd. To ne pomaga. Pomaga sožalje, sočutni stisk roke ali objem in molitev. Morda tudi konkretna dejanja ljubezni: povabilo na sprehod, čaj, da jim skuhamo kakšen obrok … da starše malce “pocrkljamo” in jim za trenutek olajšamo pretežak križ, ki ga nosijo.
Vprašanja: kako si, kako ti lahko pomagam, so balzam za dušo. Rama, na katero se lahko naslonimo in zajokamo, uho, ki posluša ‒ brez skušnjave, da bi svetovali. Veliko pomeni priznanje otroka, njegovega obstoja. Nama je ogromno pomenilo, ko sva izvedela za nosečnost s hčerko (pred tem imava še Žana in dvojčka) in je župnik rekel: “Čestitam, slišal sem, da pričakujete četrtega!” Ja, točno, četrtega! Tudi Žan je človek in s to gesto je priznal njegov obstoj, kar si bova s hvaležnostjo zapomnila za vedno.
Preberite še:
Dvojčica, ki je preživela splav. Svetu želi sporočiti to …
Preberite še:
18-letnica, ki je ignorirala svoje prijatelje in namesto splava izbrala posvojitev
Preberite še:
Izkušnja spontanega splava: ko o tem spregovorita Beyoncé in Nicole Kidman
