Kadar umre kdo od naših bližnjih, nas otroci – tudi zelo majhni – lahko začnejo spraševati o smrti, še posebej o svoji smrti. Želijo vedeti, če bodo tudi oni umrli. Po svojih močeh se trudimo, da bi jim resnico povedali med vrsticami. Vrtimo se okrog te teme in uporabljamo olepševalne besede, oni pa želijo jasen odgovor: “Ampak kdaj?”
Glede na njihovo starost in razumevanje jim ne bomo postregli z zadnjo statistiko o pričakovani življenjski dobi. Odločiti se bomo morali med pomirjujočim: “Še dolgo ne, ljubica!” ali pa kruto realnostjo: “Sam Bog ve!”
Preberite še:
Kako otroku razložiti smrt?
Ne skrivajmo resnice!
Psihologi se strinjajo v eni točki: resnice ne smemo skrivati pred otroki. Če nam postavijo vprašanje, moramo najprej vedeti, kaj ga je k temu spodbudilo. Vzemimo si čas in jih poslušajmo, v odgovoru pa bodimo odkriti. Gre za našo verodostojnost.
Njihova vprašanja o smrti so dokaz, da imajo potrebo po tem, da bi vedeli, želijo pa tudi, da jih pomirimo. Otroci bodo manj zaskrbljeni, če jim povemo resnico, kot pa če jih bomo pustili v nevednosti.
Preberite še:
“Ob smrti otroka se čas ustavi, najin svet se je postavil na glavo”
Nauk male Terezije
Kristjani imamo srečo, da lahko na vprašanje o smrti odgovorimo z upanjem. Smrt so vrata v večno življenje. Sveta Terezija iz Lisieuxa je bila v to prepričana, ko je pisala duhovniku Mauricu Bellièru junija 1897 (umrla je 30. septembra 1897): “Dragi mali brat, rada bi ti povedala mnogo stvari, ki jih zdaj, ko sem pred vrati večnosti, razumem. Toda ne bom umrla, vstopam v Življenje.”
Enako je čutila kot majhna deklica, ko je v navalu nežnosti svojim staršem nedolžno zaželela, da bi umrli. Terezija navaja pismo svoje matere, ki ga je napisala, ko je bila ona stara štiri leta: “Ta otrok je pravi mali vragec; poljubi me in mi istočasno zaželi, da bi umrla. ´Oh, draga moja mama, kako želim, da bi umrla!’ Ko jo okaram, mi pravi: ´To je zato, ker ti želim, da bi šla v nebesa. Ti praviš, da moramo umreti, če hočemo priti tja!´ Isto zaželi svojemu očetu, ko mu izkazuje naklonjenost.” Že v najrosnejših letih se je Terezija naučila, da je naša resnična domovina v nebesih. In zaradi te vere se ni bala smrti. Tudi mi, starši, lahko poskusimo nekaj tega zaupanja vcepiti svojim otrokom in jih tako razbremeniti njihovih skrbi in strahov.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Kakšna je bila Jezusova smrt?
Preberite še:
Kako je smrt dojemala 11-letna deklica z rakom v zadnjem stadiju
Preberite še:
Kaj ljudje na smrtni postelji najbolj obžalujejo
