Kaj razveseljuje misijonarje? “Če vidimo, da je nekomu uspelo, da se je sam postavil na noge”Danes je misijonska nedelja. Številne zgodbe misijonarjev smo na Aletei že delili z vami. Tokrat prek laiškega misijonarja in dveh sester predstavljamo še tri poglede na njihovo delo.
Preberite še:
“Moramo si pomagati. Ne bomo se rešili sami, rešili se bomo skupaj”
Matija Nared je kot laiški misijonar šest let deloval na Madagaskarju
“Skrbel sem za zdravila, bil sem voznik tovornjaka, popravljal ceste, nudil pomoč zapornikom, gradil šole. Pomagal sem tudi izdati knjigo madagaskarskih pravljic. Svet ni vedno tako rožnat. Ko ti otroci umirajo na dvorišču, te zadovoljijo drugačne stvari. Več pa je bilo lepih stvari kot slabih. Iskati moraš lepoto, sicer ne zdržiš. Ne smeš si lagati, niti sekundo ne. Sicer je najbolje, da vstaneš in greš domov. Mora ti biti jasno, zakaj si tam – glavne stvari so vera, upanje in ljubezen in nič drugega. Vse meriš po tem. Lepo je, da ni plačila. Ničesar ne meriš v času in denarju. Daš kos srca ljudem, ki imajo manj.”
“Če izgubiš izpred oči, zakaj si v misijonih, je konec. Postaneš naporen sebi in drugim. Gre za služenje. Spekter stvari, ki jih želiš, se zmanjša na minimum. Ne ukvarjaš se s tem, kakšno znamko boš oblekel. Glavno je, da si sploh oblečen. Četudi v vrečo za riž. Življenje je veliko pristnejše. Sorodstvo je vse, kar imaš. Ni socialnega in zdravstvenega varstva, elektrike, avta, telefona … Če si zlomiš nogo, te morajo dati sorodniki na nosila, zdravnik pa je 10, 20, 30 kilometrov stran. S sabo je treba vzeti hrano, denar, da boš plačal zdravnika, zdravstvene pripomočke, kri, če jo boš potreboval. Ali pa skupino ljudi, ki jo lahko darujejo.”
“Past za misijonarje pa je, da se jim številni klanjajo, ker so beli in duhovniki. Ni nasprotovanja, zato lahko postaneš ošaben, vzvišen, prevzeten. Malgaši vsaj drugim nikoli ne nasprotujejo. Počasi se navajaš, da se ti vsi klanjajo. Svoboden je treba biti do samega sebe.”
Preberite še:
“Albanske ženske sem doživljala kot umetnice življenja”
Naši sogovorniki v fotogaleriji:
Sestra Anka Burger je 35 let misijonarka v Ruandi in Burundiju
“V misijonih razveseljujejo uspehi, ki jih doživljamo vsak dan. Če vidimo, da je nekomu uspelo, da se je sam postavil na noge. Na primer v zdravstvenem ali socialnem smislu. To nam daje pogum za naprej.”
“Spomnim se prigode, ko nam je pomagala Marija. Bili smo na misijonu v Burundiju. Ponoči so nam radi hodili krast. Nekoč pa smo v ograjo zataknili Marijine svetinjice. In stvar se je spremenila. Potem so pripovedovali, da so na našem vrtu tisto noč videli jezero, ki jim je preprečilo, da niso mogli skozi ograjo. Vsi smo bili začudeni, obenem pa se nam je zdelo fajn. Marija nas je obvarovala.”
Preberite še:
Na to priložnost je čakal več kot 30 let
Sestra Vida Gerkman je 34 let delovala v Ruandi in Burundiju, zdaj pa pomaga v Albaniji
“Zabava me na primer to, da mi je prav zdaj nek fant žogo vrgel, da mu jo odbijem. V veselje mi je delati z ljudmi in Kristusom. Ne vem, kaj naj še povem, ker raje delam kot govorim. Z veseljem delaš, kar pride na pot. Pomembno je, da pomagaš ljudem. Bog te pošlje, kamor želi. Če odgovoriš na njegov klic, je vse v redu.”
“V hiši, kjer sprejemamo otroke, ki doma nimajo urejenega okolja, je ogromno opravkov. Vsak dan pride 80 otrok. Pripraviti je treba kosilo, pomagati v ambulanti in pri katehezah, nekateri potrebujejo pomoč pri tujih jezikih. Obiskujem tudi bolnike. Številni ljudje pridejo k nam v različnih stiskah, na primer potrebujejo popravilo hiše ali posteljo za bolnika.”
Preberite še:
“Veliko je bilo težkih trenutkov, ko človek ni vedel, kaj bi bilo boljše storiti”
Preberite še:
“Albanske ženske sem doživljala kot umetnice življenja”
Preberite še:
Afriška zahvala za pomoč iz Slovenije: “Čutim, da imate te otroke radi!”
