Aleteia

Zavrnila sem teste v nosečnosti in ginekologa pustila odprtih ust

FAMILY
Shutterstock
Deli

Presejalni testi v nosečnico naselijo strah namesto veselja. A temu se lahko izognete!

Pred nekaj dnevi sem med brezciljnim brskanjem po spletu naletela na članek, ki je pritegnil mojo pozornost. Govoril je o presejalnih testih med nosečnostjo. Najpogostejši so trije: merjenje nuhalne svetline, dvojni hormonski test in test Nifty. Vsem je skupno to, da iščejo razvojne nepravilnosti pri razvijajočem se otroku.

Osupnil me je podatek, da se za tovrstne preiskave odloči 80 odstotkov nosečnic. To število navaja Ginekološka klinika UKC in dodaja, da se je s tem bistveno zmanjšalo število oseb z downovim sindromom. Seveda se je, ker so ti nerojeni otroci splavljeni. Preprost način, da se popravi statistiko.

Izkušnja, ki je ne morem in nočem pozabiti

V moji prvi nosečnosti se je na prvem pregledu pri ginekologu zgodilo nekaj, česar ne morem in nočem pozabiti. Takrat sem bila sveže poročena, dobre štiri mesece. In noseča kakšnih 10 tednov.

Vstopila sem v ordinacijo. Ginekolog niti ni dvignil pogleda, samo rekel je, da bo napisal napotnico. Debelo sem pogledala, o kakšni napotnici govori, saj sem zdrava. “Ja za splav, a ne? Saj ga ne boš obdržala.”

Pogoltnila sem cmok v grlu. “Emmm, ja pa ga bom. Veste, ta nosečnost sicer ni bila načrtovana, je pa zelo zaželena!”

Na vsak način me je poskušal prepričati, da študentka pač ne more biti mama. Vseeno je potrdil nosečnost in me hotel napotiti na presejalne teste. Že takrat sem vedela, da tega ne želim. Ko sem to jasno izrazila, se je razjezil in mi zabrusil, ali ne želim vedeti, ali ima moj otrok roke in noge.

Nisem se mogla ‒ niti hotela ‒ zadrževati in sem zabrusila nazaj: “Če vi tega ne morete pogledati z navadnim ultrazvokom, imate opravljeno napačno specializacijo!” Stopila sem ven in se pri medicinski sestri pozanimala, kakšen je postopek menjave ginekologa med nosečnostjo.

Ta moja izkušnja mi je dala veliko materiala za razmišljanje. Ginekolog je namreč naredil toliko meni nejasnih zaključkov, da sem bila šokirana. Najprej je predvideval, da sem neodgovorna smrklja. Ni me vprašal, ali sem v partnerskem odnosu. Niti po mojem finančnem stanju. Sodeč po reakciji, ko sem mu rekla, da sem poročena, sem bila verjetno njegova edina pacientka, ki je tako “nora”, da sem bila pri 21 letih poročena.

Potem pa mi je še med vrsticami očital neodgovornost, ker ne želim vedeti, kaj se z mojim otrokom dogaja.

Ampak tu nastopi hakeljc!

Presejalni testi sicer odkrijejo razvojne napake in postrežejo z nekimi številkami, ki si jih lahko interpretiramo … Ampak v nosečnico zasejejo dvom! Dvom o mogočnem Božjem načrtu! Zakaj bi se morale devet mesecev obremenjevati s številkami, kaj bo, če bo. Noben test te ne more pripraviti na otroka s posebnimi potrebami.

Roko na srce, še na zdravega otroka se ne moreš zares pripraviti. To je tako divja, globoka, močna in mogočna preobrazba, da zanjo ne obstaja knjiga ali trening. Seveda, do neke mere se lahko izobraziš, a vedno so niti v rokah Mogočnega. On, ki ve, kaj dela, ker nas ima zapisane na obeh dlaneh!

Kaj mi torej daje pravico, da posegam v Njegov načrt? In zakaj bi se obremenjevala, če sem se zavestno odločila, da podarim novo življenje? Številke ne bodo spremenile tega. Če pa bi, bi to pomenilo, da nisem zares pripravljena v polnosti podariti življenja.

TIMOTEJ
OSEBNI ARHIV
Njegovo ime je Timotej - tisti, ki slavi Boga!

Druga nosečnost

In kot da moja prva izkušnja ne bi bila dovolj, je do mene zadnjič slučajno pricurljala novica, da je bil ne dolgo nazaj opravljen splav pri nosečnici, ki ni imela nobenega posebnega razloga, da bi splavila svojega otroka. Prošnja je bila zavrnjena, zato se je pritožila na etično komisijo, ki je na koncu splav odobrila. Razlog: pri plodu so odkrili, da ima eno nogico malce krajšo kot drugo.

Sama sem tudi v drugi nosečnosti zavrnila vse nepotrebne preiskave. Na ultrazvoku je bilo vse videti normalno in ko se je sin rodil, je bilo vse v najlepšem redu. Da nekaj ne štima, smo ugotovili šele po enem mesecu. Da, eno nogico ima krajšo kot drugo.

Ima me, da bi šla nekoč spet k mojemu prvemu ginekologu in ga vprašala, ali bi lahko on sedaj ubil mojega otroka, ker ima eno nogico krajšo kot drugo! Bi ga? Otroka, ki normalno hodi in se razvija, ki je spreten, pameten in razigran? Ki je pri enem letu govoril kot strgan dohtar? Otroka, ki danes živi življenje na polno?

Vem, da matere, ki se odločijo za splav, ne vidijo drugega izhoda. Jaz pa vidim toliko bolečine in toliko žalosti v teh zgodbah. Zaboli me do dna srca, ko pomislim, kako bi bilo, če bi se takrat odločila za smrt in ne za življenje. Ko sva z možem izbirala ime za novorojenčka, nisva vedela, kako močno sporočilo bo prinesel.

Njegovo ime je Timotej, tisti, ki slavi Boga!

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.