Aleteia

Kako so predniki Slovencev ustanovili prvo slovansko krščansko državo

GOSPA SVETA
ANDREJ PRAZNIK | DRUŽINA
Deli

V 7. stoletju so predniki Slovencev v Vzhodnih Alpah oblikovali prvo slovansko državo v zgodovini, ki je v 8. stoletju postala tudi prva slovanska krščanska država v zgodovini – Karantanijo

V prvi polovici 7. stoletja je v zgodovinskih virih prvič omenjena slovanska ozemeljska tvorba v Vzhodnih Alpah, v jeziku latinskega vira poimenovana marca Vinedorum (sl. Vinedska oziroma Slovanska marka, dežela ali krajina). Slovanski deželi, ki je bila mogoče del Samove plemenske zveze, je vladal knez Valuk oziroma v latinskem viru Wallucum. To je bil zametek države Karantanije.

Monarhija, plemstvo in dedna oblast

V drugi polovici 7. stoletja se že prvič pojavi ime Karantanija (latinsko Carantanum). Ime je dobila po svojem središču – karantanskem gradu (latinsko Curtis Carantana), danes Krnski grad, znan pa tudi kot Koroški grad. Karantanski grad leži ob vznožju Šenturške gore (mons Carantanus v zgodnjem srednjem veku) in nad Gosposvetskim poljem na današnjem avstrijskem Koroškem.

Za razliko od Samove plemenske zveze, ki ni preživela smrti svojega ustanovitelja in vladarja, je bila Karantanije že pred sredino 8. stoletja trdna državna tvorba, monarhija, ki ji je s pomočjo karantanskega plemiškega sloja, to je kosezov, vladala vladajoča rodbina z dedno oblastjo, iz katere je prihajal knez, katerega središče je bil Karantanski grad in ki so ga ustoličili na knežjem kamnu.

Zato lahko Karantanijo upravičeno smatramo za prvo slovansko državo v zgodovini. Karantanijo pa lahko tudi upravičeno imamo za zibelko slovenstva, saj je v svojem najširšem ozemeljskem obsegu zajela tudi ves današnji slovenski narodni prostor in verjetno položila tudi temelje oblikovanja posebnega slovanskega jezika – današnje slovenščine.

Pokristjanjevanje Karantanije

Karantanija je bila država, ki je bila skoraj ukleščena med Bavarsko in panonsko Avarijo. Malce pred letom 743, ko ji je vladal knez Borut, se je odločila za povezavo s krščansko Bavarsko. Skoraj zagotovo so na območju Karantanije že prej živeli kristjani, potomci romansko-keltskih staroselcev, a šele s pokristjanjevanjem vladajočega sloja je Karantanija postala del zahodne krščanske civilizacije.

Med nosilci pokristjanjevanja Karantancev so bili zelo močno zastopani irski in anglosaški misijonarji. Vpliv Anglosasov naj bi se kazal tudi v značilnem koroškem moškem imenu Ožbej oziroma Ožbalt (iz anglosaškega Oswald) in v imenu kneza Etgarja (iz anglosaškega imena Edgar), zadnjega karantanskega kneza staroslovenskega rodu.

Karantanci kot prvi slovanski kristjani

Pokristjanjevanje je imelo med Karantanci tudi nasprotnike, ki so se uprli tudi z orožjem. Te dogodke je z veliko pesniške svobode in domišljije v Krstu pri Savici opisal pesnik France Prešeren. A na koncu je krščanstvo prevladalo in Karantanci so tako postali prvo slovansko krščansko ljudstvo, Karantanija pa prva slovanska krščanska država v zgodovini. Preostala slovanska ljudstva (Moravci, Čehi, Hrvati, Srbi, Rusi, Polabci …) so se večinoma pokristjanili šele v 9. stoletje oziroma tudi pozneje.

Glede na to ne preseneča, da je najstarejše slovansko besedilo v latinici – Brižinski spomeniki, ki so verjetno nastali okoli leta 1000 na podlagi še precej starejšega besedila  – povezano prav s Karantanijo. Brižinski spomeniki so napisani v jeziku, ki so ga pred letom 1000 govorili naši predniki.

Karantanski temelji slovanske cerkvene terminologije

Ker so prav Karantanci prvi med slovanskimi ljudstvi sprejeli krščanstvo, je zelo verjetno, da so prav oni posredovali številne besede, povezane s krščanstvom, iz zahodnega, to je germanskega in romanskega sveta, naprej proti slovenskemu vzhodu in zlasti severu. Primeri takšnih besed so recimo besede Rim, maša, papež in križ.

BRIŽINSKI SPOMENIKI
PD

Sloviti slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar je poleg večine prej omenjenih besed kot najstarejši sloj krščanskega izrazoslovja v besednih zakladih slovanskih jezikov prišteval še besede, kot so na primer menih, post, oltar in krst. Te besede so prišle tudi v staro cerkveno slovanščino bratov Cirila in Metoda, po mnenju Kopitarja pa so nastale oziroma bile najprej privzete v Karantaniji in Panoniji.

Kopitarjeva teza

Prav na podlagi teh odkritij je Kopitar postavil tezo o karantansko-panonskem izvoru stare cerkvene slovanščine. Pozneje se je bolj uveljavila teza o makedonsko-bolgarskem izvoru stare cerkvene slovanščine, a to še ne pomeni, da omenjenih besed niso v slovanski svet posredovali prav Karantanci.

Leta 828 so namesto domačih knezov Karantaniji zavladali frankovski grofje. A kljub temu je ime Karantanci še tja do 12. stoletja ostalo narodno ime za slovansko govoreče prebivalstvo Vzhodnih Alp in (do prihoda Madžarov konec 9. stoletja) panonske nižine med Donavo na severu in vzhodu in Dravo na jugu.

Karantanci ali Slovenci

V času slovenskega narodnega prebujanja v prvi polovici 19. stoletja so se pojavljale tudi ideje, da bi Slovenci znova za svoje narodno ime prevzeli ime Karantanci.

GOSPA SVETA
Johann Jaritz | CC BY-SA 3.0

Jernej Kopitar si je tako dal vzdevek Karantanec oziroma Carantanus, ki je vklesan tudi na njegov nagrobni spomenik. Kot zanimivost: ko je leta 1841 ruski jezikoslovec Izmail Sreznjevski objavil članek o slovanskih jezikih oziroma narečjih, je obravnaval tudi slovenski jezik, ki pa ga je poimenoval horutansko narečje, to je kot karantanski jezik, jezik Karantancev.

Dediščina Karantanije in karantanske zgodovine še vedno ostaja med nami, tudi z osebnimi imeni, ki se pojavljajo v zgodovinski virih in ki so se v času narodnega prebujanja spet pojavila (Samo, Borut, Gorazd, Hotimir, sem spada tudi Prešernov Črtomir oziroma Črt). Osebno ime Valuk se ni znova uveljavilo, smo pa po tem staroslovenskem vladarju poimenovali oklepnik Valuk.

Knežji kamen in ideja o karantu

Karantanski knežji kamen se je znašel na prvem slovenskem denarju, bonih, ki so jih izdali oktobra 1991, in na slovenskem evrskem kovancu za dva centa. Ko so izbirali ime slovenskega denarja, je bilo v igri tudi ime karant (ki se rima na garant), a je bilo na koncu izbrano ime tolar.

Glavni viri: Bogo Grafenauer, Karantanski temelji Koroške vojvodine; Marc L. Greenberg, Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika; Rado L. Lenček, Kopitarjev prispevek k razvoju slovanske filologije; Irina Makarova Tominec, Izmail Sreznjevski in slovenščina

 

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.