Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

4 vprašanja, ki si jih mora redno zastaviti vsak, ki je poročen

ROMANTIC
Shutterstock
Deli

Vsak, ki je poročen, ve, da je dober zakon trdo delo in da nikakor ni samoumeven

Zahteva veliko predanosti, zvestobe, sprejemanja in odpuščanja. Pa tudi izpraševanja lastne vesti. Spreminjamo lahko le sebe, zakonca ne. Tukaj je nekaj temeljnih vprašanj za vse, ki s(m)o že dalj časa poročeni. Z njimi lahko preverimo, ali smo dobri možje in žene, ali svoj zakon jemljemo resno.

1. Ali sem v zakonu iskren(a)?

Nekateri zagovarjajo logiko, “kar ne veš, ne boli”. Kje je meja med tem, kaj v zakonu povedati in kaj zadržati zase? Nekatere malenkosti lahko obdržimo zase, če ne vplivajo na kakovost našega odnosa. Zadeve, ki so za odnos pomembne, pa je vsekakor treba predelati skupaj. Ko namreč leta in leta trpimo, kar nas v zakonu sicer moti, a se bojimo izreči, lahko iz majhnega zraste veliko.

Problem, ki bi ga lahko razrešili ali vsaj obelodanili v pogovoru, tako raste, sčasoma pa vpliva na našo ljubezen do sozakonca. Jordan Peterson je v svoji knjigi 12 pravil za življenje temu posvetil celo poglavje, ki ima naslov Govorite resnico – ali vsaj ne lažite. V njem pa pravi, da je najhujša zavestna slepota, torej zatiskanje oči pred nečim, kar je očitno, a si tega ne želimo ali ne upamo izreči.

2. Ali postavljam zakon na pr(a)vo mesto?

Nekaj tako osnovnega in bistvenega, kot je zakon med možem in ženo, mora nujno zasedati prvo mesto v našem življenju. In čeprav so otroci seveda pomembni ter jim posvetimo ogromno časa in prostora v družinskem življenju, pa je zakonski odnos vseeno tisti temelj, ki mora biti pred tem.

Družinsko življenje, službene in druge obveznosti ter hobiji nas hitro pahnejo v skušnjavo, da bi (vsaj začasno) zakon postavili na kakšno nižje mesto. A to ni nikoli dobra odločitev.

Drži, za skupen čas si je treba včasih dobesedno izboriti mesto v svojem urniku, se pa to vedno bogato obrestuje. Zaradi tega ne bodo trpeli ne otroci ne nič drugega. Skupen čas zakoncev je tisti, ki ju povezuje, bogati in zbližuje. Tako bi lahko pregovor “Če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu”, v tem kontekstu parafrazirali tudi kot: “Če je odnos mož – žena na prvem mestu, je vse na pravem mestu.”

3. Ali znam priznati, ko se motim?

Imeti vedno prav je skušnjava, ki je skregana s kakovostnim odnosom med možem in ženo. Ne pravijo zaman, da imamo v zakonu dve možnosti – ali imamo vedno prav ali pa smo poročeni. To dvoje se namreč izključuje. Res je, da je v tako intimnem odnosu, kot ga imamo zakonci, včasih zelo težko priznati svojo zmoto. V odnosu smo namreč ranljivi, priznanje lastne zmote pa lahko občutimo kot ogroženost.

A priznati, da smo se zmotili, da smo se narobe odzvali ali ravnali, ter prositi za odpuščanje, je nujen korak za dober odnos. Pa ne le to, to je tudi način, kako osebno rastemo, saj si s tem dovolimo, da smo nepopolni in dovolimo tistemu, ki nam je najbližji (torej mož ali žena), da nas v tej nepopolnosti vidi, sprejema in ljubi.

4. Ali svojemu zakoncu dopustim lastno svobodo?

Čeprav mož in žena ob sklenitvi zakramenta svetega zakona postaneta eno, pa sta vendarle dva človeka, ki tudi skozi zakon ohranjata vsak svojo identiteto. Normalno, zdravo in koristno je, da imata tudi hobije ter interese, ki ju zanimajo in niso nujno skupni. To bogati vsakega posebej, pa tudi njun odnos. Zato je prav, da svojega sozakonca ne priklepamo nase, temveč da mu dopustimo, da se v življenju razvija v skladu s svojim poslanstvom ter da lahko izraža svoje talente in potenciale.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.