Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Ali spremembe v Ukrajini pomenijo, da je poenotenje s katoličani že na obzorju?

EPIPHANIUS
Deli

5. januarja letos je ekumenski patriarh Bartolomej I. v Carigradu z dekretom razglasil samostojnost združene Ukrajinske pravoslavne cerkve

Ta poteza bo lahko pripomogla k poenotenju pravoslavcev s katoličani, meni nadškof Ukrajinske grškokatoliške cerkve Svjatoslav Savčuk.

Dogodek spremlja kompleksna zgodovina

Pravoslavna cerkev na ukrajinskih tleh je tako prvič samostojna od 17. stoletja, ko je ekumenski patriarh, to je patriarh s sedežem v Carigradu, ki kot prvi med enakimi vodi od njega sicer organizacijsko in upravno neodvisne vzhodne Pravoslavne cerkve, predal Kijevski patriarhat moskovski administraciji.

Ta cerkev je postala poznana kot Ukrajinska cerkev Moskovskega patriarhata in je do januarja letos bila edina Pravoslavna cerkev, ki so jo uradno priznale druge pravoslavne avtokefalne cerkve.

V času svoje podrejenosti Moskvi je Ukrajinska cerkev doživela dva razkola. Leta 1921, nekaj let po razpadu ruskega imperija in razglasitvi Ukrajinske ljudske republike, se je pojavila Ukrajinska avtokefalna pravoslavna cerkev, ki je zase zahtevala neodvisnost od Moskve. To cerkev so boljševiki hitro zatrli, vendar se je znova pojavila v 90. letih. Drugi razkol je povezan z razglasitvijo neodvisnosti Ukrajine leta 1991; rodil je Ukrajinsko pravoslavno cerkev Kijevskega patriarhata.

Embed from Getty Images

Tri cerkve v eno

Ti dve cerkvi sta v pravoslavnem svetu veljali za shizmatični, in tako je več stoletij veljala zgolj beseda Ukrajinske pravoslavne cerkve Moskovskega patriarhata. Prizadevanja za pridobitev samostojnosti od Moskve pa so se znova okrepile po ruski priključitvi Krima leta 2014. Ker vse tri cerkve sledijo isti doktrini, so se tako zedinile in se 15. decembra 2018 združile v eno cerkev, ki je zdaj poznana kot Ukrajinska pravoslavna cerkev.

Nova cerkev pa ima od 5. januarja dalje pravico do samouprave in samostojne izbire lastnega voditelja, na enak način kot drugih 14 samostojnih pravoslavnih cerkva po svetu.

V odgovor je Ruska pravoslavna cerkev prekinila odnose z Ekumenskim patriarhatom. Ta predstavlja tudi eno izmed najbolj dolgotrajnih institucij na svetu; v zgodovini je imel pomembno vlogo pri širjenju krščanstva in reševanju doktrinalnih sporov, zaradi česar so prej omenjeno potezo nekateri opazovalci označili za največji razkol v krščanstvu od Velikega razkola leta 1054. Bartolomejev namen pa je bil ravno zaceliti razkole, ki so skozi stoletja pravoslavje na ukrajinskih tleh razdelili na tri veje.

Vnovična združitev?

Tako ukrajinski pravoslavci kot katoličani verjamejo, da obstoj njihovih cerkva temelji na odločitvi kijevskega velikega kneza Vladimirja I. iz leta 988, da odpre vrata krščanstvu v Kijevsko Rus. Tudi Ruska pravoslavna cerkev, ki se je razvila pozneje, svoje začetke utemeljuje na tem dogodku.

Svjatoslav Ševčuk, nadškof Ukrajinske grškokatoliške cerkve, ki je hkrati največja vzhodna katoliška cerkev na svetu, je 18. decembra, na dan izvolitve nove glave Ukrajinske pravoslavne cerkve metropolita Epifanija, predlagal ustanovitev enotnega Kijevskega patriarhata, ki bi v ukrajinski prestolnici in rojstnem kraju Cerkve na slovanskem Vzhodu združil katoličane in pravoslavce.

Embed from Getty Images

Ob tem se Ševčuk naslanja na gibanje z začetka 17. stoletja, v katerem so nekateri vodilni člani pravoslavnih in katoliških cerkva v Ukrajini želeli ustanoviti patriarhat, ki bi ga priznal tako Rim kot Konstantinopel. Na poti do takšne združitve stojijo predvsem dogmatična vprašanja na ravni cerkvenega nauka in njene organizacije, pravi Ševčuk.

“Najvišji znak cerkvene enotnosti je zakrament evharistije. Torej, ko govorimo o iskanju načinov za obnovitev enotnosti med kristjani, imamo v mislih obnovitev enotnosti v veri in v njenem izrazu v liturgičnem življenju. Zato, ko kdo prekine to enotnost, prekine tudi evharistijo. Ravno to se je zgodilo med Moskvo in Konstantinoplom ob razglasitvi samostojnosti Ukrajinske pravoslavne cerkve,” dodaja.

“Živimo v eni liturgični dediščini, črpamo duhovno moč iz globin lepote in modrosti, ki jo navdihuje Bog,” še pravi Sevčuk. “Zato iščemo načine, kako obnoviti enotnost znotraj zdaj razdeljene Kijevske cerkve, ki se je rodila v krstnih vodah reke Dneper. To je v celoti v kontekstu modernega ekumenskega gibanja, usmerjenega v obnovo enotnosti celotne Kristusove cerkve ter zbliževanja pravoslavja in katoliške cerkve.”

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.