Zakaj obstaja trpljenje?

Jezus nam je pokazal pomen trpljenja. Nihče ni trpel kot on in nihče se ni znal tako kot on s trpljenjem soočiti in mu dati presežen pomen.

Nekega dne je francoski pisatelj nizozemskega rodu Karl Huysmans med pištolo in križem izbral razpelo. Dejstvo, da je Jezus trpel kot nihče doslej, četudi je bil Bog in svet, kaže na to, da trpljenje ni kazen.

Bog ne želi, da trpimo

Dokaz za to, da Bog noče trpljenja in ga nikomur ne pošilja za kazen, ter močno znamenje, da je Božje kraljestvo že med nami, so bila Jezusova ozdravljenja, čudeži in izganjanje hudega duha, se pravi zmage nad zlom in nad trpljenjem.

Nekateri se sprašujejo, kako Bog dopušča toliko nesreče.

Katoliški odgovor na vprašanje trpljenja sta jasno podala sveti Avguštin (umrl leta 430) in sveti Tomaž Akvinski (umrl leta 1274): “Obstoj zla ni posledica pomanjkanja moči ali dobrote Boga, ampak ravno nasprotno. Bog dopušča zlo, ker je dovolj vsemogočen, da iz zla naredi dobro.” (STh I, c. 22, a. 2, ad 2)

“Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.” (Rim 8,28)

Stvari lahko dojemamo kot dobre in slabe

Bog, ki je popoln, ne more povzročati zla, bolj je njegova stvaritev tista, ki se lahko zmoti, saj ni popolna kot njen Stvarnik.

Po drugi strani je zlo lahko tudi v slabi rabi stvari. Nož je dober v rokah kuharja in slab v rokah morilca …

Človeško trpljenje je predvsem sad greha. Sveti Pavel je rekel, da je “plačilo za greh namreč smrt”. (Rim 6,23)

Naše napake povzročajo trpljenje tudi pri naših potomcih. Sinovi sicer ne dedujejo grehov staršev, vendar lahko trpijo zaradi njihovih posledic.

Smisel trpljenja

Papež Janez Pavel II. je 11. februarja 1984 v apostolskem pismu o trpljenju zapisal: “Smisel trpljenja je tako globok, da presega človeka samega. Človekovo trpljenje je tista točka njegovega življenja, v kateri ga skrivnostna ‘usoda’ vabi, da se dvigne nad samega sebe. Zdi se, da je trpljenje del presežnosti človeka.” (Salvifici Doloris, št. 2)

Gospod je človeka naredil svobodnega, pametnega, občutljivega, dal mu je voljo in spomin zato, da bi postal “velik”, vreden in plemenit. Bog dopušča, da človek reče ne, sicer bi to pomenilo, da ni svoboden in bi bil samo robot, lutka ali stvar na daljinsko upravljanje. Bog pa tega ne želi.

Bog ni pokroviteljski, ampak je oče in zato ne pokriva napak svojih sinov. Takšen je zakon pravičnosti; kdor se zmoti, mora prevzeti odgovornost za svoje napake. “Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega.” (Mdr 1,13)

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.