Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Bolezen je vzela moža in očeta: “Živimo v njegovi ljubezni, ki edina resnično nikoli ne umre”

VISITING GRAVE
Shutterstock
Fotografija je simbolična.
Deli

Ko se je zdelo, da se je življenje v družini Cigoj po precej burnem mladostniškem obdobju otrok umirilo, je na njihova vrata potrkala bolezen

Spomin na ta čas in na koncu tudi poslavljanje je v družini še zelo živ. “Včasih zelo boleč, včasih pomirjujoč, včasih hvaležen, pa tudi vesel, saj smo se mu nasmejali tudi v bolezni, ker je ohranil svojo hudomušno naravo,” pripoveduje žena Minka.

Življenje, ki se zasuka

Mož in oče Danilo, steber družine, je bil zelo dejaven. Rad je obiskoval gore, ljubil je delo z zemljo. Zaradi bolezni je nekega dne padel s strehe, ki jo je popravljal. Preiskave v bolnišnici so pokazale najhujšo diagnozo: možganski tumor glioblastom in le še kratek čas življenja.

Neprijetno novico so vsi družinski člani zelo težko sprejeli. A namesto da bi se Danilo smilil sam sebi, se je osredotočal na svoje bližnje, jih bodril in jim dajal upanje. Daroval je svojo bolečino.

“Vsi skupaj pa smo začeli spoznavati šibkost svojih človeških moči, da je vse, kar imamo in premoremo, dar. Vse telesno mu je bilo odvzeto, ostala pa mu je duhovna moč.”

Skupaj so se upirali bolezni

Družina se je ob bolezni zelo povezala. Otroci in žena so ga spremljali na preiskave, obsevanja in terapije. Danilu je bila njihova bližina zelo ljuba.

Ob neštetih padcih po tleh zaradi izgube ravnotežja, ki so bili za vse velika bolečina, se jim je zdelo, kot da se je zrušil hrast z mogočnim deblom. “Začeli smo živeti, tako da smo se oprijemali vsakega trenutka posebej, saj je bil vsak drugačen, nov in dragocen. Vsi smo ga želeli izkoristiti v čim večji meri.”

A stanje se mu je poslabšalo. Ko je popolnoma obležal v postelji, so mu priskrbeli bolniško posteljo, ki so jo namestili v dnevno sobo. Žena in hči sta, da bi bili z njim tudi ponoči, spali na kavču. Ves čas bolezni so za Danila skrbeli doma. Nikoli niso niti pomislili, da bi ga dali v bolnišnico.

MINKA CIGOJ
ROK MIHEVC
Minka Cigoj je pričevanje o težki preizkušnji svoje družine podelila zbranim na okrogli mizi z naslovom Pravica ugasniti življenje?, ki jo je pripravil Radio Ognjišče.

Ganljiva skrb celotne družine

“Kljub zelo težkemu stanju je bil srečen, ko smo bili ob njem. Držali smo ga za roke, ga božali, ga z vso ljubeznijo negovali, vsi.”

Zelo težko mu je bilo, ko so ga otroci sprva vozili na stranišče, pozneje negovali v postelji, ga nosili, kopali in mu nudili vse tisto, kar jim je on, ko so bili majhni. A ta konkretna dejanja ljubezni nikomur niso bila odveč.

Minka se spominja, s kakšno odgovornostjo sta sinova zjutraj vstala toliko prej, da so ga uredili, preden je šel eden v službo in drugi v šolo. Ko je sin po nekem dogodku prišel domov sredi noči, je prišel k njegovi postelji, ga božal, poljubljal in imel solze v očeh. Ko so odhajali od doma, so se vedno poslovili od njega, ko so prihajali domov pa je bila vedno prva pot k njegovi postelji.

Hčerka, takrat maturantka, ga je vsako jutro obrila in namazala, da je bil svež in lep, čeprav ga je jemanje zdravil zelo spremenilo. “Vsem nam je bil lep, pili smo njegove besede, ki so bile vedno krajše in vedno bolj dragocene. Lepo nam je bilo, ko se je uspel vedro pošaliti. Nikoli ni tožil, večkrat pa smo videli solze, ki so mu pritekle iz oči, ko se je v tihoti in nemoči počasi poslavljal.”

Tolažba tudi takrat, ko je najbolj trpel

Ko je bil Danilo že na koncu s svojimi močmi, je hčerka zbolela za gnojno angino. Ležala je na kavču zraven njegove postelje in stokala zaradi visoke temperature. Takrat mu je desna roka le še malo služila, leve pa že dolgo ni mogel več niti premakniti.

“Videla sem, da je začel s težavo premikati roko, govoriti tudi skoraj ni mogel več. Uspelo mu je, da je roko položil na hčerkino glavo in jo pobožal. Smilila se mu je in ji je to tudi pokazal. Zelo smo bili ganjeni nad to njegovo gesto ljubezni.”

Pritekli sta še zadnji solzi

Ko se je poslavljal s tega sveta, so bili ob njem. Čakali so na ta trenutek, vendar so zaradi utrujenosti vsi zaspali. A zgodil se je čudež, saj je Minko nekaj minut prej, preden je umrl, neka močna sila stresla za ramo. Zdrznila se je in skočila pokonci. Danilo je le še zelo slabo dihal, počasi in vedno tiše. Poklicala je otroke. V objemu vseh je odšel v večnost, iz oči pa sta mu pritekli še zadnji solzi.

“Vsak trenutek našega skupnega življenja je bil zelo dragocen in svet in vedeli smo, da je tako tudi zanj, saj se je moral posloviti od življenja, ki ga je zelo ljubil. Spoznali smo, da je življenje dragoceno do konca in da se dopolnjuje do zadnjega diha in da smo bili mi dar njemu in on dar nam.  Odslej živi v naših srcih. Živimo v njegovi  ljubezni, ki edina resnično nikoli ne umre,” sklene pripoved žena Minka.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.