Mnogo globokih duhovnih naukov, pa tudi hudomušen nauk o tem, kako se celo svetniki ne razumejo z vsemi ljudmiBlaženi John Henry Newman (1801–1890) bo razglašen za svetnika, smo izvedeli 12. februarja letos. To je odlična novica. Njegovo delo je za mene in mojo družino temeljnega pomena.
V moji rodbini ima kardinal Newman izjemen vpliv
Moj stari oče – Španec, ki je bil strasten bralec, in to v več jezikih – je v starosti oslepel. Svojo zakladnico knjig je podaril knjižnici na univerzi v Arizoni. Vse – razen enega britanskega pisatelja.
“Če se mi slučajno vid povrne,” mi je dejal. “Newman je vse, kar bom takrat hotel brati.”
Preberite še:
Skromni slovenski škof, za katerega je mati Terezija rekla, da je svetnik
Ko sem se pozneje kot mlad diplomant preselil v San Francisco z le 57 dolarji v žepu, je bila prva stvar, ki sem jo naredil, da sem odšel v knjigarno in si kupil Newmanovo knjigo pridig Plain and Parochial Sermons, ki jo je napisal v tridesetih letih 19. stoletja, ko je bil še anglikanski duhovnik. Knjiga je stala 54 dolarjev.
Finančno gledano je bila to slaba odločitev, za moje duhovno življenje pa je bila ta odločitev neprecenljiva. Od tistega trenutka naprej vedno bolj in bolj spoznavam Newmana.
Tule je nekaj mojih najljubših naukov tega britanskega spreobrnjenca.
Newman mi je pomagal razumeti, kakšna so nebesa
Od Newmana sem se naučil, da o nebesih ne razmišljam več kot o nagradi, ki jo Bog da tistim, ki se zelo trudijo. Namesto tega sem spoznal, da so nebesa kraj, kjer ljudje Boga, ki ga že poznajo in ljubijo, spoznajo in ljubijo še globlje.
Preberite še:
Strahopetni svetnik, ki se je izognil mučeništvu
“Vzemimo, da bi si človek, ki je živel brezbožno življenje, želel priti v nebesa. Tam ne bi bil srečen, zato zanj vstop v nebesa ne bi bil blagoslov,” je zapisal Newman. “Ko bi prispel tja, bi slišal le pogovore, ki se jim je na zemlji izogibal; bil bi priča dejavnostim, ki jih na zemlji ni maral ali jih je preziral; tam ne bi bilo ničesar, kar bi ga kakorkoli vezalo na svet ali ob čemer bi se počutil domače; ničesar, kjer bi našel počitek.”
Nebesa so popoln konec življenja za tiste, ki ljubijo Boga, ne pa zaključna nagrada za popolno življenje.
Newman je preroško svaril pred družbenimi mediji
Newman je nekoč posvaril, da je zaradi novega medija tistega časa – dnevnega časopisja – vedno več greha slavohlepja. Pomislite na Facebook in Instagram, ko berete svarilo o časopisni slavi:
“Nikoli poprej, v nobenem obdobju, ni bilo tolikšnega slavohlepja kot danes; danes pa sveže novice z vseh delov sveta, zasebne in javne, dan za dnem prihajajo k vsakemu izmed nas,” je napisal. Nekoč so si lahko le najbolj bogati ustvarili podobo javne osebnosti, ko so trošili denar za ‘hiše, vrtove in parke’. Zdaj pa je lahko že vsak slaven in razvpit, če se le pojavi v časopisu.”
Preberite še:
3 svetniki, ki so živeli vsaj 100 let
“Časopisna slava je nekakšen malik, ki ga častimo zaradi njega samega, brez omembe oblike, v kateri prihaja.”
Newman me je naučil, da se ne moremo spreobrniti z glavo, ampak s srcem
Newmanova knjiga Grammar of Assent nam da čudovit vpogled v to, da z razpravljanjem ne moremo pridobiti človeka, da bi veroval. To lahko storimo le z ljubeznijo.
“Srca ne moremo doseči z razumom, ampak z domišljijo … Ljudje vplivajo na nas, glasovi nas omehčajo, pogledi nas premagajo, dela nas vnamejo.” Newman je to storil meni.
Naučil me je tudi, da je težko biti prijazen do vseh
Ko sem bil v tretjem letniku na univerzi v Oxfordu, kjer je Newman začel duhovniško službo, sem se udeležil več predavanj o njem in njegovih delih. Na enem izmed njih je predaval mož iz Oxforda, ki se dejavno ukvarja z njegovo kanonizacijo.
Povedal nam je, da so na vatikanski Kongregaciji za zadeve svetnikov prejeli pričevanje Newmanovega znanca, ki je rekel, da je bil Newman vedno, ko ga je obiskal, osoren in zadirčen – sploh nič svetniški.
Preberite še:
Velika ameriška svetnica svetuje, kaj storiti v duhovni suši
Po izčrpnih pogovorih z ljudmi, ki so Newmana poznali, so v Vatikanu temu pričevanju dodali opombo: “Ker noben drug Newmanov obiskovalec ni opisal podobne situacije, smo primorani skleniti, da je njegovo navadno sončno razpoloženje zatemnil le obisk tega dotičnega posameznika.”
Z drugimi besedami, celo svetniki so imeli v svojem življenju ljudi, s katerimi so težko shajali.
Newman mi je tudi pomagal, da se osredotočam na svetost vsakega dneva posebej
Nekoč, ko je Newman bolan obtičal v Italiji in si ni mogel poiskati ladje, ki bi ga popeljala nazaj v Anglijo, je začel silno ihteti. Odločil se je, da bo v času čakanja na prevoz obiskoval okoliške cerkve. Tam je našel mir, ki ga je izrazil v pesmi, ki je pozneje postala himna:
“Vodi me, prijazna Luč, v mraku, ki me obdaja … Noč je temna in jaz sem daleč od doma … Pazi na moje noge … Ne prosim, da bi videl daleč. En korak je dovolj zame.”
Nebesa so daleč stran in življenje je težko. Pa naj bo. Za zdaj naj bo dovolj en korak.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
10 dni po splavu so zaslišali srčni utrip
Preberite še:
Tako učiteljica vsako jutro domiselno pozdravi svoje učence
Preberite še:
9 nasvetov za obvladovanje tesnobe
