Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Kako nas v postu zavaja skušnjavec

Teenagers praying
Philippe Lissac / Godong
Deli

In Gospod je rekel satanu: “Glej, vse, kar ima, naj bo v tvoji roki, le nanj ne izteguj svoje roke!” (Job 1,12)

Odkar sem se vrnila v naročje Cerkve, se med postom pogosto počutim kot Job. Občutek imam, da Bog satanu malce zrahlja povodec in stvari v mojem duhovnem življenju postanejo precej kaotične!

Preberite še: Zakaj morate biti kljubovalni in neposlušni, da bi lahko dobro molili

Jezus je bil skušan v puščavi. In post je čas puščave. Kot je zapisano v katekizmu, se Cerkev vsako leto štirideset dni v postnem času pridružuje Jezusovi skrivnosti v puščavi”. Zato je povsem smiselno, da v tem obdobju občutimo več skušnjav. Toda Bog ne dopušča ničesar, česar ne bi mogel uporabiti v dober namen; celo skušnjave in napade satana lahko uporabi za naše spreobrnjenje, spremenjenje in svetost.

Naštela bom nekaj napadov, ki jih prepoznavam pri sebi, in odzivov nanje, ki se mi zdijo koristni. Ali tudi vi v postnem času doživljate tovrstne skušnjave?

Skušnjava odvračanja

Čistost srca je želja po eni stvari. (Soren Kierkegaard)

Post zlahka postane čas, ko želimo storiti preveč stvari hkrati, pa na koncu ne storimo ničesar. Satan si želi, da bodisi potonemo v pokori ali pa da že na začetku izgubimo pogum za karkoli in odnehamo, še preden smo dobro začeli. Dejstvo pa je, da mora biti v središču posta Bog in ne naše dejavnosti, ne glede na to, s kako dobrim namenom jih želimo opraviti.

Preberite še: Zakaj Bog dopušča skušnjave?

Bolje je, da prosimo Boga za pomoč, da se osredotočimo na eno ključno stvar v postu in da kljub padcem s pomočjo Njegove milosti vztrajamo pri njej.

Skušnjava obsojanja

Ponos je tisti, ki je spremenil angele v hudiče, ponižnost, ki omogoča ljudem, da so kot angeli. (sveti Avguštin)

Če smo po naravi bolj disciplinirani in imamo močnejšo voljo od ljudi okoli nas, hitro zaidemo v skušnjavo, da se med postom trepljamo po ramenih in se blagohotno primerjamo z drugimi. Prav tega si satan želi. Hoče, da mislimo, kako smo boljši od drugih ljudi in da smo zaradi tega vedno bolj ponosni, torej natančno to, čemur naj bi se v postnem času izogibali.

Preberite še: Zgodba človeka, “obsojenega na smrt”

Če imamo tovrstno nagnjenje ali če v letošnjem postu izkušamo kaj podobnega, je najbolje, da si izberemo pokoro, ki je zagotovo ne bomo mogli opraviti popolno – to bo izziv našemu ponosu. Pomagalo nam bo pri spoznanju, da post ne pomeni popolnosti, da ni nobene potrebe po obsojanju drugih. Gre za to, da ugotovimo, kako smo tudi z naravnimi darovi, ki smo jih prejeli od Boga, še vedno grešniki in da nujno potrebujemo Njegovo milost.

Skušnjava po samoizboljšanju

Bistvo posta lahko hitro postane zgolj hujšanje ali pa opustitev slabe navade, ki nas v življenju že precej moti – v resnici pa bi se morali v postnem času približati Bogu. In satan si srčno želi, da bi se post vrtel le okoli nas samih. Vendar to ni bistvo posta.

Preberite še: Zveni kot recept za neizogiben poraz, a je skrivnost za uspešno življenje

Pater Anthony Gerber je v izvrstnem prispevku na to temo zapisal: “V postu gre za to, … da nam ne uspeva, da s težavo pridemo do tretjega tedna, ko počnemo nekaj zares zahtevnega, ko se odločamo za žeblje in trnje ljubezni … Nato pa Jezusa zatajimo za nekaj srebrnih kovancev, za udobje, sebičnost, sebično samoljubje. In v tistem trenutku bomo padli na kolena in povzdignili svoje roke proti nebu in bomo rekli: Gospod, tega ne zmorem sam! Gospod, pomagaj mi, prosim! Ljubezen mi gre tako slabo od rok!”

Preberite še: Molitev, s katero lahko Gospodu izročimo svoja bremena

Običajno nimamo težav z ljubeznijo do samih sebe, težko pa ljubimo bližnjega. Zato je tako pomembno, da izberemo pokoro, ki nam bo pomagala rasti v nesebični ljubezni.

Skušnjava po razkolu

Od kod prihajajo razkoli? Od hudiča! Razkol pride od hudiča. Prosim vas, izogibajte se notranjim bojem! (papež Frančišek)

Razkol je eno satanovih najljubših orodij. Najraje se vrine med kristjane in povzroča tekmovalnost, zmedo, ljubosumje, jezo in preganjavico. Satan si želi, da opazujemo druge kristjane in v njih vidimo sovražnike, ne pa da ugotovimo, kako je edini sovražnik med nami ravno satan (in mi sami, kadar dopustimo, da deluje prek nas).

Preberite še: Pasti vedeževanja: Hudi duh ne izpusti zlahka tistega, ki si ga prisvoji

Zato, seveda, bo satan v postu skušal povzročiti razkol med kristjani na našem domu, v naših župnijah, celo na spletu. Če prebirate spletna besedila iz različnih virov, je odlično vprašanje, ki si ga lahko zastavite v postu (ali kadarkoli): “Ali mi to besedilo pomaga pri tem, da še močneje ljubim svoje brate kristjane? Ali me morda nagovarja k razkolu?”

Nedavno preminuli vrhovni sodnik in veren katoličan, Antonin Scalia, je nekoč dejal: “Napadam ideje. Ne napadam ljudi.” To je znamenje trdnega značaja. In to je lastnost, ki je v naši družbi vse bolj primanjkuje. Če vas stvari, ki jih preberete na spletu, pripeljejo do tega, da ljudi napadate, namesto da bi si prizadevali za edinost krščanske ljubezni, potem gre gotovo za satanovo orodje, ki vam (in drugim) preprečuje rast v duhovnem življenju.

Skušnjava po malodušnosti

Skušnjave, malodušnost in nemir so stvari, ki nam jih ponuja sovražnik. (p. Pij)

Satanu je najbolj všeč, če smo tako zlovoljni, kot je on sam. Dobro ve, da če smo malodušni, verjetno manj sodelujemo z Božjo milostjo. Zato nas v postu satan skuša, da bi prenehali živeti v spokornem duhu tega časa. Lahko nam da občutek, da smo ves čas neuspešni in da nam to ne gre prav dobro od rok. Dejstvo pa je, da “post nikomur ne gre dobro od rok”. Če mislite, da vam gre, potem si niste izbrali ustrezne pokore.

Preberite še: Veste, katera je Satanova največja šibkost?

Zato, kadar ste malodušni, je to priložnost, da se Bogu zahvalite z glasnimi vzkliki, ker vas je rešil povprečnosti in greha. Nima smisla, da se izgubljamo v malodušju, če resnično verjamemo v sporočilo evangelijev. Celo v postnem času vemo, da je Jezus sicer res umrl, vendar je tudi vstal, veselje in milost pa sta nam na voljo tudi ta trenutek, da spremenimo svoje življenje. In za to se zahvalimo Bogu!

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Preberite še: Jure in Luka Sešek med zbadanjem in občudovanjem: Družina je za nas nedotakljiva vrednota

Preberite še: Kako otroke pripraviti do tega, da brez nerganja naredijo domače naloge?

Preberite še: Zakaj morate biti kljubovalni in neposlušni, da bi lahko dobro molili

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.