Na svetovni dan vremenoslovja z vremenoslovcem: 30 let je z nasmehom napovedoval vremensko napoved, v iskanju navdiha za pozitiven pristop je spoznal BogaAndrej Pečenko je vremenoslovec, ki nas je s televizijskih zaslonov v večernih urah vedno nagovoril z nasmeškom na obrazu in kakšno prijazno besedo.
Preberite še:
“Redovnica ali televizijska voditeljica. Sem ista oseba. Sem Romana”
Vodil je več kot tisoč oddaj Vreme na nacionalni televiziji, še več je bilo javljanj na radijske postaje. Vsako od teh je vzel z veseljem in pozitivnim pristopom. Pravi, da v življenju lahko narediš največ, če stvari vzameš pozitivno. “To se mi zdi najboljše, ker potem tudi drugi tako vzamejo. Tudi dež in sneg sta lahko dobra in za vsakim dežjem in snegom posije sonce.”
Vreme je kot življenje, nepredvidljivo
Čeprav si vedno bolj želimo vedeti vremensko napoved do ure natančno in za celo poletje vnaprej, pravi, da je kljub tehnološkemu napredku to še vedno nemogoče. Vreme je, tako kot življenje, nepredvidljivo in ga moramo vzeti takšno, kot je.
Preberite še:
Ste že videli kaj takega? Vremenska napoved z malčkom na hrbtu
Sam v tem vidi svojevrsten čar in skrivnost. Kljub temu ne zanika stare ljudske modrosti, s katero so nekoč skušali napovedovati vreme. “Stara ljudska modrost ima v sebi neko modrost, zato se ji tudi tako reče. Podrobnosti sicer ne povedo, nekaj pa vseeno nakazujejo. Če okoli svečnice piha bolj jugo, pomeni, da prihaja ciklon od zahoda in da lahko nastopi sprememba.”
Preberite še:
“Edini pregovor o vremenu, ki ima nek smisel, je tisti o ledenih možeh in uscani Zofki”
Narava ga je že od nekdaj navduševala, rad jo je opazoval in se ji čudil, vreme in meteorologija sta ga v času študija fizike pritegnila s svojo “ljudskostjo, ker je na široko zastavljena in se vedno dotika ljudi”. Za zgled mu je bil Miran Trontelj, prvi televizijski meteorolog.
To je pozneje postal tudi sam, nastopanje v medijih mu je bil svojevrsten izziv, vedno se je trudil za prijazen in vljuden pristop. Še posebej so mu bila simpatična javljanja v živo na radijske postaje in pozneje nastopi v jutranji oddaji v obliki pogovora, s katerim je lahko povedal še kaj več in na še bolj razumljiv način. Njegov poklic mu je zelo pri srcu, saj čuti, da s svojim delom lahko koristi drugim.
Duhovnost smo zanemarili
Na življenje in vse, kar to prinese, gleda pozitivno. Takšna je bila že njegova mama, njemu je v tem v močno oporo vera. “To mi da spodbudo, veselje do življenja in do drugih ljudi. Zato grem rad na duhovne vaje, kjer ti tudi drugi lahko nakažejo smisel življenja. Se mi zdi, da smo to nekoliko zanemarili, preveč hitimo in samo gledamo v računalnik,” razmišlja.
P. Pavle Jakop o Andreju Pečenku:
Rad pride k nam k maši in že prej k molitvi rožnega venca. Se mi zdi zelo duhoven človek, z močnim socialnim in etičnim čutom. Zanimivo mi je, kako povezuje vse vremensko dogajanje, svoj poklic, svoje delo z duhovnostjo, z Bogom. Prek tega prihaja do sledi o Bogu, do Boga in ga to navdihuje. Je zanimiv človek. Tu je na nekem dogodku nastopil kot gost in predstavil svoje delo, po tej poti, prek naravnih pojavov, ki jih po znanstveni poti opazuje, raziskuje in napoveduje, prihaja tudi do tega skrivnostnega dogajanja, kako so zakoni narave neke sledi Boga. Prek tega on prihaja do Boga.
Boga in katoliško vero je spoznal v zrelejših letih, bil je katehumen, zakrament svetega krsta in birme je prejel pri patru Silvinu Krajncu. Do vere je prišel v iskanju odgovorov na življenje, ki jih v znanosti, ki jo je študiral, ni dobil. Sprva se je iskal v sodobnih duhovnostih, tako imenovanem new ageu, se pridruževal raznim skupinam in srečeval različne ljudi.
Preberite še:
“Meditirala sem, se ukvarjala z jogo, postala veganka. Samo, da bi mi bilo lažje”
V eni izmed teh skupin je naletel na gospo, ki jim je razlagala o katoliški veri in jih spodbudila, naj se ustavijo pri frančiškanih v župniji Marijino oznanjenje na Tromostovju. Polna cerkev ga je prepričala, tja še danes redno zahaja k maši, sodeluje v nekaterih skupinah in hodi na duhovne vaje. “Frančiškani znajo preprosto povedati stvari, ti širijo obzorja, kar se te zelo dotakne. To ti pomaga najti kakšen odgovor, rešitev.”
Rad poklepeta z ljudmi, ki ga ogovorijo na ulici
V medijih ga kot vremenoslovca ne vidimo več, z zaslonov je izginil lani spomladi. Kot pojasnjuje, je po treh desetletjih prišel čas, da se umakne in prepusti mesto mlajšim kolegom. Odločitvi je botrovala tudi nesreča, ko je padel, se udaril v glavo in utrpel pretres možganov. “Zdaj nekoliko manj delam, v službi nimam več takšnega tempa, kot ga zahteva prognostika, bolj spremljam podatke in kaj napišem za varstvo zraka.”
Preberite še:
Mama je vreme družine
Precej več časa posveti sebi, tako ga ni težko srečati na ljubljanskih ulicah ali na poti na grad, v toplejših mesecih pa na klopci na Taboru, kjer živi, s kakšno knjigo v roki. Ni jih malo, ki ga ogovorijo, in tudi sam rad poklepeta z ljudmi. “Če je prijeten pogovor, naj bo malo več besed. Mogoče pa komu kdaj kaj koristim s kakšno razlago o vremenu. Pogovor o vremenu je vedno dober.”
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 6.
Preberite še:
Maševal je za več deset tisoč ljudi, zvečer pa si je ogledal film s Sylvestrom Stallonom
Preberite še:
Zakaj s spolnostjo čakati do poroke?
Preberite še:
“Brez vere ne bi bila, kjer sem, niti to, kar sem”
