Po mnenju Lorenza Scupolija, italijanskega duhovnika, boste tako na pravi poti do svetostiV duhovnem življenju, tako kot na vseh drugih življenjskih področjih, zlahka pozabimo, kaj je resnično pomembno. Žal se lahko slepimo, da živimo krepostno, resnica pa je lahko povsem nasprotna. (Hudič si po svojih najboljših močeh prizadeva, da bi živeli v nevednosti!)
Preberite še:
Zdravilo sv. Bazilija, s katerim uničimo greh v svojem življenju
Najpomembnejši greh je duhovna prevzetnost
Italijanski duhovnik Lorenzo Scupoli je poskusil poiskati srčiko duhovnega življenja. V svojem klasičnem duhovnem delu z naslovom Duhovni boj pojasnjuje, kaj je po njegovem mnenju najpomembnejši greh, ki ga je nujno treba odstraniti iz človekove duše.
Preberite še:
Zakaj je bil Jezus krščen, če pa ni bil grešnik?
Scupoli opisuje, da je najnevarnejši greh lahko duhovna prevzetnost, ki duši preprečuje, da bi se združila z Bogom. Duhovno prevzeten človek “misli, da izvrstno napreduje, če veliko in glasno moli, redno obiskuje bogoslužja … zahaja v številna svetišča in pogosto prejme sveto obhajilo.” Še več, prepričan je, da je zaradi teh dejanj popoln in si posledično “želi, da bi bil najbolj priljubljen, da bi o njem imeli boljše mnenje kot o drugih ljudeh; o tem je trdno prepričan in pri tem trmasto vztraja; slep je za lastne napake, vedno pa budno opazuje ter kritizira ravnanje in besede drugih ljudi”.
Duhovno prevzetni ljudje žal “sami sebi pripisujejo obilno mero popolnosti in zadovoljni sami s seboj sodijo druge, v resnici pa potrebujejo neverjetno količino Božjega usmiljenja za lastno spreobrnjenje”.
Farizej in cestninar
Scupoli drzno nadaljuje: “Odkriti grešnik se dosti lažje spreobrne in znova vzpostavi povezavo z Bogom kakor tisti, ki se ogrinja s plaščem navidezne kreposti.”
Preberite še:
Kaj storiti, da bi se osvobodili grešnega življenja
Ta Scupolijeva ugotovitev spominja na evangeljsko pripoved o farizeju in cestninarju.
“Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molili takole: ‘Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.’ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ‘Bog, bodi milostljiv meni grešniku!’ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne, kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.” (Lk 18, 10–14)
Ne pozabimo psalmistovih besed: “Moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš.” (Ps 51,19)
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Trpljenje ni pokora za grehe”
Preberite še:
5 nevarnosti, ki na najstnike prežijo na družbenih omrežjih
Preberite še:
Svete stopnice, po katerih je stopal Jezus, se znova odpirajo aprila
