Bartolo Longo se je, razžaloščen zaradi svojih grehov, obrnil na Našo Gospo, zato ga je Janez Pavel II. razglasil za “moža, vdanega Mariji”Včasih nas branje življenjepisov svetnikov lahko celo potre. Lahko da so bili nepopolni, tako kot smo mi, ampak zdi se, kot da nihče izmed njih ni grešil tako, kot grešimo mi danes. Celo pregovorno grešni sveti Avguštin je bil po današnjih standardih povsem spodoben fant. Tisti, ki smo v svojem življenju naredili kakšne slabe odločitve, se ob tem zlahka počutimo potrti.
Naj vam predstavim blaženega Bartola Longa. Kot mnogi svetniki se je tudi Bartolo rodil v krščanski družini. Za razliko od večine drugih svetnikov pa je Bartolo preživel svoja dvajseta leta kot satanistični duhovnik.
Preberite še:
Lojze Kozar ‒ duhovnik neuničljivega upanja
Od katoliške vere do ateizma in okultizma
Bartolo Longo se je rodil leta 1841 in ko je bil star 10 let, mu je umrl oče. Od takrat naprej se je počasi oddaljeval od katoliške vere. Ko se je vpisal na univerzo v Neaplju – tisto, na kateri je študiral tudi sveti Tomaž Akvinski –, si je zaželel izkušnje posvetne univerze. V Italiji 19. stoletja je to pomenilo antiklerikalizem, ateizem in končno tudi okultizem.
Bartolo se je začel udeleževati seans, eksperimentiral je z drogami in se zapletel celo v orgije. Ljudi je odvračal od katoliške vere, Cerkev svojega otroštva pa je javno zasmehoval. Kmalu je bil novopečeni pravnik “posvečen” v satanističnega duhovnika. Ko je satanistični škof recitiral bogokletne besede, so se stene v sobi zatresle in strašljivi kriki so prestrašili navzoče.
Preberite še:
“Doktor, v kaj pa vi verujete?”
Molitve domačih obrodile sadove
Kmalu se je Bartolo znašel na robu živčnega zloma, postal je paranoičen in nesrečen. Medtem ko se je on oklepal satanističnih obredov, pa so v njegovi družini zanj molili. Goreče molitve njegovih domačih – podobno kot pri Avguštinu – so zlomile zidove jeze, ki jih je Bartolo zgradil okrog sebe. Neke noči je zaslišal glas svojega mrtvega očeta, ki je zaklical: “Vrni se k Bogu!”
Osupel nad tem, kar se je zgodilo, je Bartolo obiskal prijatelja Vincenza, ki je živel v bližini. Ko je ta ugotovil, kaj se z njim dogaja, je zavpil: “Ali res želiš umreti v norišnici in biti za vedno preklet?” (S tem ni mislil, da bo preklet zaradi norosti, ampak da ga bo greh, ki ga je storil pri zdravi pameti, neizogibno pripeljal v norost in prekletstvo.) Prijateljev pogum, da je izpostavil nevarnost, v kateri se je znašel Bartolo, mu je pomagal, da je privolil v srečanje z dominikanskim duhovnikom p. Albertom.
Po življenjski spovedi nazaj v Jezusov objem
P. Alberto je postal duhovni spremljevalec mladega pravnika. Spodbujal ga je, naj opravi temeljito spoved. Po enomesečnem spremljanju je Bartolo končno dobil odvezo in spet je začel ljudi vabiti nazaj h Kristusu. Kar sredi kavarn ali pa na študentskih zabavah je kritiziral in obsojal okultizem. Začel je pomagati revnim in poučevati nevedne in po šestih letih takšnega dela je na dan Rožnovenske Matere Božje izpovedal obljube kot laični dominikanec.
Preberite še:
Svetniški zdravnik: “Kdor ima, naj da, kdor nima, naj vzame”
Preberite še:
Jean Vanier: “Svetništvo me ne zanima. Zanima me edino to, da bi bil Jezusov prijatelj”
Očiščen in posvečen je še zadnjič obiskal satanistično seanso. Vstopil je, dvignil rožni venec in zaklical: “Odpovedujem se spiritualizmu, ker ni nič drugega kot blodnjak zmot in neresnic.”
Toda navkljub odvezi se je Bartolo, kot večina izmed nas, še naprej bojeval s spomini na svojo preteklost. Čutil se je nevrednega Božjega odpuščanja in bil prepričan, da je nečist in da ga je greh za vedno omadeževal. Nekega dne, ko je pobiral najemnino od obubožanih kmetov okrog Pompejev, je začel razmišljati o svojem preteklem življenju.
“Čeprav sem se pokesal, sem si mislil: ‘Še vedno sem posvečen Satanu, še vedno sem njegov suženj in njegova last; pričakuje me v peklu.’ Ko sem razmišljal o svojem stanju, sem občutil globok brezup in skoraj bi napravil samomor.”
Po rožnem vencu k Materi Božji
V tistem trenutku se je Bartolo spomnil rožnega venca iz svojega otroštva, spomnil se je ljubezni Matere Božje. Začutil je, da mu mati Marija sporoča, da gre njegova pot v nebesa prek spodbujanja drugih, naj molijo rožni venec.
Preberite še:
Slavni svetnik, ki je morda bil prvi pisatelj na ozemlju današnje Slovenije
Bartolo se je preselil v Pompeje, kjer je začel organizirati skupine, v katerih so molili rožni venec, organiziral je marijanske procesije in začel graditi svetišče, posvečeno Rožnovenski Materi Božji. Njegovo delo je finančno podpirala grofica Marianna De Fusco, s katero sta tako tesno sodelovala, da so se začele širiti govorice o naravi njunega odnosa. Čeprav je Bartolo dal zaobljubo čistosti, ga je papež Leon XIII. opogumil, naj se z njo zaradi dela poroči. Poročila sta se in živela vzdržno ter še naprej služila revnim.
Več kot petdeset let je Bartolo pridigal o rožnem vencu, ustanavljal šole za revne ter sirotišnice za otroke zločincev; mesto smrti pa je spremenil v mesto, posvečeno Božji Materi. Sveti Janez Pavel II., verjetno najbolj marijanski papež od svetega Petra naprej, je blaženega Bartola Longa med njegovo razglasitvijo za blaženega imenoval za “moža, vdanega Mariji”.
Blaženi Bartolo Longo je bil podel, izrojen, bogokleten satanistični duhovnik. Toda njegova prava zapuščina je: blaženi, kmalu svetnik.
Njegov godovni dan je 5. oktobra. Prosimo ga lahko, naj pri Bogu posreduje za vse tiste, ki menijo, da zanje ni več upanja; za tiste, ki menijo, da si ne morejo povrniti čistosti, ali za tiste, ki mislijo, da so izgubili možnost, da bi postali sveti.
Blaženi Bartolo Longo, prosi za nas!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
“Slušni aparat je kot invalidski voziček. Lahko se premikaš, ne moreš pa teči”
Preberite še:
Modrijani, kot jih še niste slišali (niti videli)!
Preberite še:
Poglejte, kako so Marijo počastili Slovenci v Argentini
