Darovi Svetega Duha v povsem konkretni podobiJure Koželj, župnik v Preski, se med drugim veliko ukvarja tudi z otroki in mladimi. Birma je bila ključna beseda našega pogovora. V “pobirmanskem” obdobju marsikaterega mladostnika ni več v cerkev. Intervju pa vseeno nakazuje, kako lahko vsak sodeluje s svojimi talenti. Le najti in vključiti jih je treba. Jure to dejavno počne.
Preberite še:
Si boter ali botra? Sedem idej za dobro botrstvo
Kaj ste dobili za birmansko darilo?
Botrica mi je dala harmonij, inštrument, ki je približek orgel. Zelo sem si ga želel igrati, hotel sem v glasbeno šolo, a je oče domneval, da ne bom resen. Birmansko darilo mi je pomagalo, da sem gojil talent, navdušenje, veselje do igranja. Pri harmoniju sem prebil ure in ure ter se naučil igrati tudi zelo težke skladbe.
Pozneje, ko sem bil bogoslovec, v našem letniku ni bilo nikogar, ki bi znal igrati klavir, harmonij ali orgle. To je bila priložnost, da sem svoje znanje dal na razpolago skupnosti pri mašah in molitvah. Torej, razvil sem tisto, kar je vame položil Sveti Duh, to oplemenitil in lepšal bogoslužje. Verjamem pa tudi, da sem komu dal kaj veselja, saj je bilo kdaj tudi zabavno, ko sem se na kakšnem mestu zmotil.
Preberite še:
Katero je najbolj vredno birmansko darilo?
Kaj storiti, da, če posplošimo, darilo ne bo prva ali ena prvih asociacij na birmo?
Če je darilo tako, da bo pritegnilo vso pozornost, potem bo birma izgubila pomen in moč, ki ju ima. Darilo naj bi te spomnilo, da so darovi Svetega Duha pravzaprav največje darilo, ki ga pri birmi prejmemo. Ko me botri sprašujejo, kaj naj dajo svojim birmancem, jim odgovarjam, naj se postavijo v njihovo kožo. Kaj jih bo razveselilo, jim pomagalo pri osebni, duhovni rasti? Telefon npr. je zame popolnoma nesmiselno darilo. To je le orodje.
Imam dva kolega, ki sta za birmo dobila kitaro. Oba sta darilo nadgradila z darovi, ki jima jih je dal Bog. Eden s kitaro veliko sodeluje v več župnijah. Ko igra pri šmarnicah in oratoriju, dvigne duha. Ob tem vidiš, kaj je radostna vera. Drugi je ustanovitelj enega prvih katoliških bandov v Sloveniji.
Dobro birmansko darilo pomaga k osebni rasti. Z njo pa tudi lepšaš življenje drugim. Če je birmansko darilo preveč razkošno, tudi boter lahko dobi občutek, da je s tem svojo nalogo že izpolnil. Veliko ljudi pravi tako. Pred kratkim sem se pogovarjal z nekom, ki je moral precej pomisliti, da se je spomnil imena svojega botra.
To pomeni, da boter sploh ne opravlja svoje vloge. Boter mora biti nekdo, ki je z mladostnikom zelo povezan. Med njima mora biti zaupanje, pomemben je čas, preživet skupaj, kak izlet in podobno. Tudi boter sam je lahko darilo Svetega Duha birmancu, če se da na razpolago.
Preberite še:
Boter mora biti molitveni “odvetnik” varovanca, “tudi če je ta na najhujših drogah”
Kako pa razlagate duhovna darila?
Seveda ob pripravi na birmo poudarjam darove Svetega Duha. To je glavno darilo. Na to temo za birmance iz naše župnije vodim duhovne vaje. Vsak dar posebej zelo natančno razložim. Za vsak dar povabim pričevalce, da birmanci vidijo, da ti darovi niso nekaj oddaljenega, ampak zelo konkretnega, življenjsko uporabnega.
Zelo znanih birmanskih 120 vprašanj mi ne pomeni veliko in se jih sam ne poslužujem. Če srce vsaj malo ne tli, ti odgovori na vprašanja, ki jih morebiti niti ne razumeš, vsekakor pa ob njih nič ne čutiš, nič ne pomagajo. Menim, da je obdobje, ko so otroci dovzetni za učenje na pamet, prej, v tretjem, četrtem razredu. Pri starejših je pomembnejše poudariti, kaj bo Sveti Duh naredil v mojem in tvojem življenju ter kaj boš ti s tem naredil za druge.
Preberite še:
Verouk, ob katerem otroci niti ne pomislijo, da bi po birmi “odpadli”
Lahko si poklicni nogometaš ali odličen pianist, a če si to le zase, nima smisla. Če pa boš navduševal, nagovarjal druge, potrebuješ neviden naboj. To je Sveti Duh, Božja elektrika, ki podžiga človeka, da je živ. Da je v polnosti to, za kar je bil ustvarjen.
Kdo ali kaj birmance najbolj nagovori?
Nek južnoafriški škof je dejal, da je bil 15 let teolog, ne vernik. Da je hodil po birmah in pridigal, kaj je Sveti Duh. A ne iz osebne izkušnje. Po neki birmi je zaslišal glas: “Pojdi in moli.” Šel je v kapelo in zaslišal: “Hočem tvoje telo in življenje”. Tedaj, se spominja, je šla čezenj nekakšna elektrika. Prvič je doživel, kaj pomeni, da nas Gospod napolni s Svetim Duhom. Od tedaj so bile njegove birme, pridige in poslanstvo popolnoma drugačni.
Preberite še:
“Vse mame v župniji so boljše katehistinje kot jaz”
Seveda vedno ne pride do tega šoka. Ampak vsaj v pripravi na birmo se moramo truditi za to. Najbolj nagovorijo osebna pričevanja. To zažge! Birmanci morajo videti, kaj je življenje. Zato precej hodimo naokrog: na onkologijo, v Pediatrično kliniko, v Hospic, v skupnost Barka. Birmanske skupine povečini vodijo mladi zakonci, ki so posebni pričevalci. Ne bodo vsi vseh nagovorili, upam in želim pa, da bo eden nagovoril enega. Dovolj je, da eno seme obrodi svoj sad.
Kaj mladi pogrešajo pri birmi in po njej?
Če odidejo, Bog odide za njimi. Ne pusti jih samih. Sveti Duh je kot reševalec. Toliko časa daje dihanje, da ponesrečeni začne dihati. Sveti Duh diha v nas Božje življenje. Odhod iz Cerkve po birmi je vsesplošen pojav, zato sam iz tega ne delam prevelikega problema.
Če razložim: Birma je nekje na prehodu med osnovno in srednjo šolo. Marsikdo v tem času zapusti glasbeno šolo, konča športno udejstvovanje … V puberteti življenje mladostnike “nosi”, postanejo uporniki, iščejo sami sebe, interese … Za središče sveta postavijo sebe. Bog, vera, Cerkev so pač v tej mešanici vsega. Birma lahko pri iskanju identitete zelo pomaga, ampak življenje lahko mladostnike odnese ven bolj iz Cerkve kot iz vere.
Preberite še:
Če bi Martin Golob imel ferrarija …
Kje je rešitev?
Ena od rešitev je, da bi, kot pravi p. Marko Rupnik, birmo prestavili h krstu. Že tedaj dejansko dobimo Svetega Duha, ampak takrat bolj zase, da nas notranje posvečuje, izpopolnjuje, izgrajuje. Pri birmi se aktivirajo moči Svetega Duha v odnosu do drugih.
A zdaj je, kakor je. Tudi to je po svoje dobro. Nekateri mladi so bili pred birmo zelo goreči, a jih zdaj ni v cerkev. Drugi pa so bili mlačni, a so. Stalno imam pred očmi fanta, ki ministrira še v srednji šoli. Bil je upornik, nenehno mu kaj ni bilo prav. Mislil sem, da bo hitro šel po svoje, a je presenetil.
Kako mora Cerkev konkretno ravnati z mladostniki po birmi?
Vrata morajo biti odprta, mladostniki morajo biti dobrodošli, sprejeti takšni, kot so. Treba jih je imeti rad in jih navduševati, da bi imeli odprto srce za Božjo elektriko. Fantje in dekleta se vrnejo, če ne prej pa tedaj, ko se pridejo dogovarjat za poroko. Če fantje dobijo pridno, gorečo ženo, se lahko hitro obrnejo po njej. In obratno.
Preberite še:
Vas skrbi za vaše otroke? S to molitvijo jih zaupajte ljubečemu varstvu sv. Jožefa
Kaj mladi pogrešajo pri oziroma po birmi?
Starše. Tudi mi duhovniki jih. A to ni očitek. Pogrešamo pričevanje iz življenja. To je obdobje, ko besede niso več tako pomembne. Otroci gledajo starše, ki velikokrat sami pravijo, da je po birmi “konec” in nekateri ta konec sami pričakujejo. Če nekdo, ki je osebnostno že oblikovan in je nek zgled, tako misli, nastane problem.
Pogrešajo tudi pričevanje vrstnikov ter lahko tudi čuteče srce Cerkve. Če pri birmi stvar “zategnemo”, da je to neki izpit, je mladostnik res lahko zadnjič tam, nato pa ga dolgo ne bo. Podobno kot pri marsikaterem izpitu na fakulteti: narediš ga zgolj zato, ker ga moraš, in ne zato, da bi od njega kaj odnesel.
Preberite še:
“Brez očetove discipline se otroci ne morejo razviti v zdrave osebnosti”
Kateri so po vašem najbolj posrečeni načini vključevanja mladih po birmi?
Imam izkušnjo s fantom, pri katerem se nisem zmotil, ko sem presodil, da ga po birmi ne bo več zraven. Nato pa je bila ob neki priložnosti pri meni mama, ki mi je povedala, da igra kitaro.
Vprašal sem, ali bi jo tudi pri maši. Dejala mi je, naj ga pokličem. Shranil sem si številko. Nekoč ni bilo nobenega kitarista, ki bi pri maši spremljal otroški zborček. Poklical sem ga in z veseljem se je odzval. To pa še ni vse. Ustanovili smo band, kjer z velikim veseljem igra električno kitaro. Težko bi rekel, da je pri maši vsako nedeljo. A ko igra, je pri maši. Tedaj je tam z veseljem. Verjamem, da je tam odprtega srca, da Bog dela v njem in po njem. Pravzaprav zaupam Svetemu Duhu, da ve, kaj dela. Tovrstnega zaupanja nam včasih manjka.
Nekdo se bo našel v mladinski skupini, drugi pri skavtih, tretji bo bralec, četrti animator, peti pevec, šesti pritrkovalec … Prepoznati je treba talente in mlade povabiti ter jih vključiti.
Preberite še:
“Največ svobode okušam ravno takrat, ko drugemu iz srca odpustim”
Preberite še:
Ko spolnost v zakonu postane le še breme …
Preberite še:
Prišel je čas, da začnemo znova verovati in graditi katedrale!
