Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Doktorica kemije, ki se je odpovedala karieri, da je lahko bolj služila Bogu

Deli

Danes bodo v Madridu za blaženo razglasili Guadalupe Ortiz de Landázuri, ki je s svojim delovanjem močno razširila apostolsko dejavnost, a si za to zaradi resnične ponižnosti in skromnosti nikoli ni pripisovala zaslug

Guadalupe se je rodila 12. decembra 1916 v Madridu na praznik Guadalupske Matere Božje, po kateri je dobila tudi ime. Po treh sinovih sta si njena starša želela deklice in to se jima je uresničilo.

Težka izkušnja

Guadalupin oče je bil vojak, zaradi tega so se večkrat selili. Med državljansko vojno ga je vojaško sodišče obsodilo na smrt. Njen brat pripoveduje, da je Guadalupe pri svojih 20 dokazala svojo duhovno moč, ko je spremljala očeta pri usmrtitvi. “Na zunaj ni pokazala vznemirjenja in je z vedrostjo bodrila mami in seveda mene.”

Preberite še: Mlinarjeva hči, ki je kar osemnajstkrat videla Marijo!

GUADALUPE ORTIZ DE LANDAZURI
opusdei.org

Preberite še: “Hudičeva zanka”, ki je bila razkrita sveti Katarini iz Siene

Prelomni trenutek

Odločila se je za študij kemije. Ko je začela razvijati svojo učiteljsko poklicanost, se je neke nedelje ob koncu maše spoznala in srečala z Jožefmarijem Escrivo, voditeljem Opus Dei. Prek njega je spoznala svojo resnično poklicanost. Kmalu zatem je kot numerarija zaprosila za sprejem v skupnost. Svoje poslanstvo je opravljala 31 let, poleg dela v vodstvu je vodila tudi študentski dom. Njen apostolat je bil v glavnem usmerjen k ženskam in podeželskim dekletom.

Družini se je takrat njena odločitev zdela precej nespametna. “Kako da se je ona, tako nadarjena, odpovedala sijajni prihodnosti in se podala v nekaj neznanega?”

Ponižnost in preprostost

Svoje življenje je Guadalupe predala Bogu. Opravljala je dela, ki ji od prej niso bila domača. Ob nekem obisku Jožefmarija ni bil najbolj zadovoljen z njihovo kuhinjo. Piše, da ji je bilo žal zanj, toda hkrati je bila vesela, da ji je to zaupal. Ob takih dogodkih se je učila ponižnosti ob sprejemanju napak in poslušnosti. Bila je predana in je v vsem našla smisel.

O Guadalupini duhovitosti

“Spominjam se, kako smo bile nekega poletnega dne leta 1946 zbrane v dnevni sobi; ona je bila direktorica. Vstopila je in ko je šla mimo skrinje, v kateri je bil zataknjen velik star ključ, je zadela vanj. Ko smo to videle, smo vse vzkliknile: ‘Au!’ In ona je vsa nasmejana odgovorila: ‘Ste se močno udarile?'”

Na vse centre Opusa je razširila navado, da vsak prvi petek v mesecu prebedijo vso noč pred Najsvetejšim.

Ne pozabite, da so začetki vedno težki. Treba je orati ledino, toda če smo zvesti, sledi obilna žetev.

Leta 1950 je začela apostolsko delo v Mehiki. Hodila je po nevarnih predelih, zato je morala s sabo nositi tudi orožje. V enem od številnih pisem, ki sta si jih izmenjavala z Jožefmarijem, je zapisala: “Oče, nekaj me skrbi: vodi pot, po kateri hodim, zares v nebesa? Zdi se mi preveč udobna, saj nimam skoraj nikoli osebnih težav.”

Preberite še: Kako je Magdalena Gornik videla nebesa, vice in pekel

Z izjemno lahkoto je sklepala prijateljstva. V vseh je videla pozitivno, v drugih je poudarjala dobro. Zavedala pa se je lastnih pomanjkljivosti. “Veliko mi pomagajte, povejte mi vse, česa ne delam prav. Morda je edina dobra stvar, ki jo imam, ta, da sem vedno z resničnim veseljem sprejela, da me opominjajo (čeprav me je bolelo, da stvari nisem dobro naredila), in tistega, ki to počne, imam raje kot prej in sem mu resnično hvaležna.”

Guadalupin značaj

Prijateljica in sošolka iz osnovne šole se Guadalupe spominja kot bistre in marljive učenke, ki je vse počela z lahkoto in neprisiljeno. Bila je prijazna do sošolcev, odkrita, simpatična in vesele narave, rada je imela šport. Sošolce je pogosto izzvala k različnim stavam, da bi si pridobila njihovo zaupanje.

Preberite še: Frančišek Janez Bonifacio, “mirni svetniček” – ubit zato, ker je bil veren

Tudi drugi, ki so ji bili blizu, se spominjajo njenega močnega in odločnega, vendar nevsiljivega značaja, saj ga je znala obvladovati s prijaznim nasmehom in iskrenim pogledom. Takoj je znala vzbuditi zaupanje in naklonjenost. Bila je inteligentna, znala je poslušati in popustiti. Vedno je bila na razpolago za vse, kar je bilo treba postoriti, četudi tega ni znala narediti. A bila se je pripravljena učiti. Velik del svojega življenja se je borila za osebno urejenost.

Boga bom prosila za več ljubezni do Njega in tako bom zagotovo znala bolje ljubiti tudi druge.

Težave s srcem

Leta 1956 se je Guadalupe vrnila iz Mehike. Njeno delo je teklo med delom in apostolatom. Ob odhodu v Rim na nov kongres se je začela slabo počutiti. Odkrili so, da ima težave s srcem. Določili so ji datum operacije, a je slutila, da se ne bo vrnila.

GUADALUPE, ORTIS, LANDAZURI
Opus Dei | Flickr

Ne bojim se ne bolečine ne smrti. Če že, se bojim, da še nisem dovolj zrela.

Bolezen je sprejela brez pritoževanja. Njena svetost se kaže tudi v odnosu, ki ga je imela do medicinskih sester v bolnišnici. Na omarici je imela škatlico z bonboni in ko so čistilke prihajale čistit sobo, je vztrajala, da najprej vzamejo kakšen bonbon, prej jim ni dovolila začeti dela. Z njimi se je pogovarjala in se jim vedno zahvalila za opravljeno delo.

Ko se je po uspešni operaciji prebudila, je dejala: “Skorajda sem razočarana, ker sem mislila, da bom šla v nebesa.” Z njenim zdravjem se je zapletlo nekoliko pozneje, nastopile so težave z dihanjem in potenje. Umrla je 16. julija 1975 v Pamploni, na praznik Karmelske Matere Božje.

 

Preberite še: Da nas ne bi bilo strah

Preberite še: Praznujete okroglih 40 in niste dosegli svojih pričakovanj?

Preberite še: Med splavom je izgubil obe nogi. “Živeti moram z izbiro nekoga drugega”

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.