Nihče ne more biti zadovoljen ali svoboden namesto nasStavek iz naslova slišimo pogosto, ko koga vprašamo, kako se ima. Ne vem, ali se človek, ki tako odgovori, sploh zaveda, kaj to pomeni. Predstavljam si, da človek, ki odgovori tako, s svojim življenjem ni zadovoljen. Sama nikoli ne bi rekla tako, tudi če kdaj kaj ni v redu, tudi če me kdaj kaj jezi.
Preberite še:
Bremena iz otroštva: Del mojega zdravljenja so bili tudi moj mož in štirje otroci
Zanimivo, da tako odgovarjajo tudi ljudje, ki so zase prepričani, da so zelo duhovni in da z vero vse rešujejo. Ob tem so lahko tudi prepričani, da bi bilo vse čisto drugače. Če bi lahko živeli v drugačnih okoliščinah, ki bi jim dopuščale, da bi bili lahko bolj duhovni. Ampak živijo v okolju, kakršno je.
Kaj bi lahko pomenilo živeti tako, kot drugi hočejo? Gotovo se mora vsakdo od nas ozirati na marsikaj, kar ga obdaja. Na to, kje živi, na skupnost, v kateri živi, na razmere, v katerih živi, na zdravje in še veliko, zelo veliko drugega. Ampak od vsakega posameznika je odvisno, kako se z vsem tem srečuje.
Preberite še:
“Kako lepo je, ko si lahko sproščen in se čutiš sprejetega brez ličil”
Nekdo je lahko zadovoljen in v danih okoliščinah kar dobro krmari skozi svoje življenje, nekdo drug pa bo v na videz čisto enakih okoliščinah živel čisto drugače. Nezadovoljen in jezen na ves svet. Vsega so krivi drugi: država in njena krivična ureditev, skupnost, v kateri živi, delovno mesto, družina in tako dalje. Počuti se nesvobodnega.
Preberite še:
Ste za družinski “odklop” od vsakdanjih skrbi?
Nihče ne more biti zadovoljen namesto mene. Nihče tudi ne more biti svoboden namesto mene. Oboje je zelo osebna stvar, ki pa človeku ni dana kar tako. Človek si mora vse življenje prizadevati za temeljni odnos do sebe, do sveta in do ljudi. Nekaterim je to temeljno prizadevanje dano že prav od začetka, ob vsem, kar doživljajo v družini. Drugi pa si morajo za to bolj prizadevati, vsak po svoje.
Vesela bom, če bom v svojem življenju srečevala čim manj ljudi, ki bodo na moje vprašanje, kako se počutijo, odgovarjali: Tako, kot drugi hočejo. Čisto izkoreniniti pa se tega gotovo ne bo dalo. To je realnost.
Blog je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, št. 23.
Preberite še:
Življenje s slepoto: “Čeprav ne vidim, sem še vedno lahko koristen sebi, družini in družbi”
Preberite še:
Miniserija Dobra znamenja ali prepoznavanje dediščine krščanstva prek humorja
Preberite še:
Kaj imajo zaljubljenci skupnega s tabernakljem?
