Polnost življenja ni v brezhibnem zdravju, ampak v tem, kako se srečuješ z vsem, kar te doleti Ko nas prizadene bolezen, prizadetost ali kakšna druga nesreča, nam je vedno težko. Na to človek ne more biti nikoli dovolj pripravljen, tudi če vseskozi dopušča možnost, da se tudi njemu lahko kaj zgodi.
Ko srečujem ljudi različnih starosti, se mi zdi, da še prav težko sprejemajo kaj takega stari ljudje, ki so bili doslej, do pozne starosti, vedno v redu in se jim ni bilo treba nikoli ukvarjati s kakršnokoli boleznijo ali prizadetostjo. Saj so tako zdravo in zadovoljno živeli.
Skoraj nihče ne reče, da je hvaležen za mnoga leta zdravega življenja in da se zdaj res ne more pritoževati, če se tudi njemu kaj zgodi. Kot da je čisto samoumevno, da bo do smrti, ki naj bi prišla seveda čim pozneje, ostalo tako.
Preberite še:
Rak pri 23 letih: “Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nisem nikoli prej”
“V mojem življenju je bilo veliko hudega, pa sem vse prestala”
K sreči pa nekateri ljudje vendarle gledajo na življenje drugače. Gospa pri osemdesetih letih je z življenjem zadovoljna in zato tudi živi lažje kot mnogi drugi. Pred nekaj leti ji je umrl mož, s katerim je bila vse življenje zelo povezana. Kmalu po poroki je izgubila dva otroka. Že od otroštva dalje ima težave s hojo zaradi prirojene okvare kolkov. Prestala je kar nekaj operacij.
Vedno starejša je in vsako leto je več starostnih dodatkov, ki še zdaleč niso prijetni. Ko sva se pred kratkim pogovarjali, mi je rekla: “V mojem življenju je bilo res veliko hudega, pa sem vse prestala. Zdaj ugotavljam, da zaradi vsega hudega, kar me je doletelo, veliko laže sprejemam starost z mnogimi nevšečnostmi. Na vse to sem se že zdavnaj navadila. Zato mi je sedaj laže kot marsikomu drugemu.”
Preberite še:
Inovator in izvrsten športnik, čeprav je invalid že od 12. leta
Hvaležna za vse, kar (še) zmorem
Premišljujem o tem, kar mi je povedala. Vse to lahko potrdim tudi z izkušnjami iz svojega življenja. Že mlada sem se morala začeti soočati z raznimi težavami, ki so počasi postajale vedno večje. Pa imam občutek, da kljub temu zelo zadovoljno in polno živim. In neizmerno sem hvaležna za vse, kar še zmorem, čeprav je tega vsak dan manj.
Hvaležna pa sem tudi za mnoge takšne ljudi, kot je ta gospa, ki jih vedno znova kje srečam. So živ dokaz, da polnost življenja ni v brezhibnem zdravju, ampak v tem, kako se srečuješ z vsem, kar te doleti. Tudi z neprijetnim.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 25–26.
Preberite še:
Kako se izogniti stresu na poročni dan
Preberite še:
Kako se je bežigrajska cerkev “selila” po Ljubljani
Preberite še:
Zadnje besede ni imel rak, temveč ljubezen
