Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Rak pri 23 letih: “Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nisem nikoli prej”

WEB 3 ANA SAJOVIC
OSEBNI ARHIV
Deli

Nasmejana Ana na svojo preizkušnjo zre optimistično

Oktobra lani so zdravniki 23-letni Ani Sajovic potrdili, da je zbolela za vrsto raka, imenovano Hodgkinov limfom. Kljub temu, da je bila diagnoza zanjo šok, ji je uspelo iz situacije potegniti najboljše. Da bi ljudi ozaveščala o tej bolezni, je začela pisati blog Nasmejana. V teh dneh končuje zdravljenje in upa, da bo spet imela več časa za fotografiranje, petje, druženje z najbližjimi in potovanja – stvari, ki ji veliko pomenijo.

Vsako diagnozo je težko sprejeti. Čakanje izvidov, negotova prihodnost … o čem ste razmišljali, ko ste izvedeli zanjo in kako ste jo sprejeli?
Najbolj smešno je bilo, da sem si diagnozo postavila sama, čeprav so mi vsi govorili, naj ne bom tako negativna. Ampak sem čutila, da je to to. Nikoli nisem razmišljala v negativni smeri, ampak sem si rekla, da bom to dala skozi in bo izkušnja več. To je bilo še pred potrditvijo diagnoze. Takrat sva šli s prijateljico še na kratek izlet, rekla sem si, da to še moram storiti pred zdravljenjem.

WEB 3 ANA SAJOVIC
ANASTASIJA KAJBA

Ko je prišla sama potrditev, sem bila na tleh. Zavedla sem se, da ne bo tako preprosto, kot sem si zamislila. Pokonci so me držali družina in prijatelji. S pogovorom ugotoviš, da nimaš druge kot prestati zdravljenje. Pa ne smeš se obremenjevati vnaprej. Narejeni smo tako, da vedno razmišljamo, kaj bo. Toda živeti moramo v trenutku. Takrat sem se odločila, da moram počasi naprej. Tako kot je rasla bolezen, tako bo počasi napredovalo tudi zdravljenje. Nikoli ne moreš takih stvari narediti čez noč.

Potem sem se kar hitro sprijaznila, več dela kot sama s sabo sem imela s tistimi okoli sebe. Tudi zdravniki in medicinske sestre so mi ogromno svetovali. To sem potrebovala – nekoga, da me je pomiril in rekel: saj bo, nimaš druge.

Takoj ko sem zbolela, sem si prek Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo domov naročila knjižice, da sem se izobraževala. Ko enkrat vidiš, da je prognoza dobra, in se pozitivno naravnaš, potem vse gre. Zelo pomembno pa je, da se umiriš tisti trenutek in da greš počasi.

Ko so mi diagnosticirali bolezen, so mi rekli: dobili ste najboljšega raka od vseh rakov. Saj to je super, ampak kljub temu sem morala čez kemoterapijo. To je tisto, kar je grozno. Definitivno pa imaš ves čas v mislih dobro prognozo in to, da bo vse šlo tako, kot mora iti.

Kaj vam je v tem obdobju najbolj pomagalo?
Da sem se izobraževala, da sem veliko brala o tem. Tudi izkušnje drugih. Je pa potem drug problem. Včlanila sem se v skupine na Facebooku, v katerih so pacienti z enakimi diagnozami. In na neki točki ti možgani začnejo filtrirati samo negativne stvari. Takrat moraš temu reči stop. Iz teh skupin sem izstopila in se posvetila sama sebi, pogovoru. Najbolj pomemben je pogovor z družino, partnerjem, s prijatelji. To me je držalo pokonci. Ko sem na blogu objavila prvo objavo, ko so drugi izvedeli za to, so začele prihajati pozitivne misli.

Poleg tega mi je pomagala molitev. Da sem lahko molila, mi je bilo neko zavetje, ki me je pomirilo. Zaupala sem v Boga. Vsak si mora najti nekaj, v kar lahko zaupa. Veliko ljudi moji mami pove, da molijo zame. To mi ogromno pomeni.

Kako so vašo diagnozo sprejeli prijatelji, družina?
Bilo je kar malo kritično. Stric in dedi sta umrla za rakom in so to takoj primerjali. Sama sem že od začetka rekla, da niso vsi raki enaki. Moj rak ima zelo dobro prognozo. Če bi imela raka dojke v 4. stadiju, me verjetno ne bi bilo več tu.

Pomemben je bil pogovor, da sem jim povedala, da ne bom kar umrla, da se moramo v bistvu boriti vsi, saj brez njihove pomoči ne bo šlo. Točno tako sem jim povedala in tako je še sedaj. Ko sem bila jaz slabe volje, so me oni držali pokonci. Vem, da sem velikokrat doma jokala in so tudi oni jokali z mano. Ampak to je treba, da daš ven iz sebe. Tudi fant je bil od prvega dne ves čas z mano. So podpora, kot si jo želim.

Kako se je v tem času spremenil vaš pogled na življenje? Katere stvari so vam sedaj bistvene?
Zagotovo se spremenijo vrednote, predvsem glede zdravja. Vse življenje sem bila zdrava, nisem vedela, kaj pomeni biti bolan. Ponavadi niti enkrat na leto nisem bila prehlajena. Tako potem spoznaš, kakšna vrednota je zdravje. To, da si zdrav in ti ni treba v bolnišnico, to, da lahko počneš, kar hočeš, to je nekaj najboljšega na svetu. To sem najbolj pogrešala.

Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nisem nikoli prej v življenju. Ali ni to zanimivo? Pa zdravljenja sploh še nisem končala.

Rada bi, da se začnemo zavedati, kako pomembno je, da smo zdravi. Vedno so nam starejši ljudje govorili: bodi vesel, ker si zdrav. Ko enkrat daš nekaj takega skozi, veš, da je tako.

WEB 3 ANA SAJOVIC
ANASTASIJA KAJBA

Spoznala sem tudi, da smo lahko zelo hvaležni, ker živimo v Sloveniji. Lahko bi sicer izboljšali še veliko stvari, ampak ko si bolan, greš s kartico tja in ti uredijo vse preglede, slikanja … pa plačaš samo zavarovanje, medtem ko morajo v drugih državah denar za kemoterapije zbirati fundacije. Tega se premalo zavedamo. Samo gledamo, kako dolgo moramo čakati in kako nam gre vse na živce.

Ceniti začneš čas, ker ugotoviš, kako minljiv je. Imaš občutek, da se kaj takega tebi ne more zgoditi, ker si mlad, ampak bolezen ne izbira. Da lahko čas preživim z družino, prijatelji, to mi pomeni največ – da sem bila toliko pri močeh, da sem se lahko družila s svojimi najljubšimi. In to mi je še vedno fajn. 😊

Eden od zapisov na vašem blogu govori tudi o tem, kako ste se spopadali z izgubo las. Kakšen je bil vaš pogled na telo pred boleznijo in kako nanj gledate danes?
V času medijev, Instagrama, Facebooka, se vsa dekleta, tudi fantje, želimo primerjati z drugimi. Biti moram vitka, ne smem imeti strij in tako dalje, po drugi strani pa sedaj gledam na to, koliko je telo zmožno prestati. Da je bilo moje telo vsake tri tedne pripravljeno sprejeti novo kemoterapijo, da je bilo tako močno, da je zdržalo vseh šest ciklov … zelo sem spremenila pogled na to.

Pridejo tudi dnevi, ko si rečem, da bi lahko izgubila kakšen kilogram. Ampak to v življenju ni pomembno. Pomembno je, da ostaneš zdrav.

WEB 2 ANA SAJOVIC
ANASTASIJA KAJBA

Lasje so mi začeli izpadati 14 dni po prvem ciklu. Ravno takrat sem bila hospitalizirana, nekega dne sem mislila, da se mi bo zmešalo. Ponoči sem se zbudila in na vzglavniku je bilo polno las. To so skurjeni, nezdravi lasje. Klicala sem atija in ga prosila, naj prinese “mašinco”, ker nisem mogla več. Sploh se nisem posvetila zdravljenju, ampak sem se ukvarjala samo z lasmi. Preden sta s fantom prišla, sem padla v jok.

Takrat je bilo edinkrat, da sem se vprašala, zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni. Potem sem se malo pomirila, pobrila sta me in bilo je super. Ko daš lase stran, se v bistvu začneš zdraviti. Žal mi je samo to, da tega nisem snemala. Ampak takrat si tako ranljiv, da ne veš, kako boš gledal ta posnetek.

Odkar sem se pobrila, mi je super imeti kratke lase. Tega me je bilo najbolj strah, ker naj bi bili lasje znak ženstvenosti. Velikokrat sem rekla, da me vsi gledajo, ker nimam las. Ampak to je moj občutek. Tudi jaz pogledam koga, ki je brez las, in si mislim: on ima pa podobno zgodbo kot jaz.

Večina ljudi se zapre pred bolečino, vi pa ste začeli pisati blog, tudi z željo po tem, da pomagate drugim …
Ko sem zbolela, me je mami spraševala, ali lahko pove sosedom, da sem zbolela. Rekla sem ji, da mi tega ni treba skrivati, da je to del mene. Začutila sem, da je to moje poslanstvo, da moram o tem govoriti. Na splošno sem zelo odprta oseba. Kot medicinska sestra pa lahko vzamem iz tega najboljše in ozaveščam o tem.

Želela sem, da gremo kljub težki bolezni skozi zdravljenje optimistično. Če imaš pozitiven pristop do bolezni in zdravljenja, je tudi zdraviti lažje. Vem, da ni vedno najlažje. Kemoterapije ti pustijo posledice, proti koncu ti gre že vse tako na živce, da bi najraje pustil vse skupaj. Ampak ne, ostati moraš trden in pozitiven.

Ljudem želim dati občutek, da se lahko tudi meni zaupajo: popolni neznanki s podobno izkušnjo, da sem tu zanje. Ko sem začela pisati, so mi že na začetku pisali vsaj trije z enako izkušnjo. To je to, kar sem želela: da sem lahko nekomu opora. Ko začneš, spoznaš toliko čudovitih ljudi. Res mi je bilo težko med kemoterapijami, bolezen je težka, a da ti nekaj edinstvenega. To bi rada prenesla naprej v prakso, da bom znala tudi jaz poslušati druge paciente, kot so oni poslušali mene.

Najpomembnejši je pogovor, da daš stvari iz sebe, ne pa da jih potlačiš. O tem moramo govoriti, ker je rak še vedno tabu tema. 100-odstotno pa moramo zaupati zdravniku in zdravljenju.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.