Preteklosti ni treba odmisliti, ampak jo darovati in postaviti pred Boga
Vprašanje bralke
Sem človek, ki si dela veliko težav s preteklostjo. Vsak izmed nas ima svojo zgodovino, ali so to družinska nerazumevanja, razne ljubezenske afere, vprašanje, koliko je kdo prinesel k hiši, nevoščljivost in podobno. Zanima me, zakaj se moram toliko obračati nazaj? Kako naj odmislim preteklost in živim tukaj in sedaj?Helena
Odgovarja Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof
Spoštovana gospa Helena!
V teku življenja vsakega človeka se dogaja veliko stvari; veliko je dogodkov, ki nas zaznamujejo pozitivno, pa tudi negativno. Vi ste v svojem vprašanju izpostavili predvsem težke stvari, ki jih človek doživlja v svoji zgodovini. Ne smemo pozabiti, da je v naši zavesti in podzavesti tudi zelo veliko spominov na lepe in spodbudne dogodke, ki so tudi močno zaznamovali naše življenje. Prav zanimivo je nanizati v nekakšnem življenjskem pregledu dogodke, ki so zaznamovali naše življenje in naše pomembne življenjske odločitve.
Vse življenjske dogodke postavljajmo pred Boga
Sprašujete, zakaj čutite neko potrebo, da se toliko obračate nazaj v preteklost, verjetno predvsem na težke izkušnje. Po eni strani je potrebno, da vse svoje življenjske dogodke, pozitivne pa tudi negativne, postavljamo v molitvi pred Boga. Ob nekaterih se bomo zahvaljevali Bogu, pri drugih ga bomo prosili za odpuščanje zaradi naših grehov in opustitev, pri tretjih bomo prosili za tolažbo in pomoč, ker so nas dogodki prizadeli in ranili. To storimo v osebni molitvi, v pogovoru z duhovnim spremljevalcem ali pri spovedi s spovednikom.
Preberite še:
Triki za ozdravljanje ran iz preteklosti
Pomembno je, da odpustimo
Posebej pomembno je, da v zakramentu svete spovedi obžalujemo grehe, ki so nas močno prizadeli; v spoved pa položimo tudi vse prizadetosti in zamere ter ljudem, ki so nam to storili, odpustimo. Ko nam Bog vse to odpusti, si lahko odpustimo tudi sami; čeprav je to daljši proces. Morda bo kdo rekel: “Odpustil sem že, pozabiti pa ne morem!” Nič hudega! Pomembno je, da odpustimo, saj nam Bog po milosti zakramenta svete spovedi pri tem pomaga.
Po prejemu odveze in odpuščanja se bodo tudi čustva počasi umirila. Tedaj spomin na težke dogodke ne bo več tako boleč in ne bo pomenil vedno nove krvavitve. Tak spomin bo hkrati vseboval hvaležnost za Božjo ljubezen, za odpuščanje in za moč, ki nam je pomagala sprejeti dogodke in jih premagati.
Preberite še:
Sveti Duh, pomagaj mi odpustiti
Torej preteklosti ni treba odmisliti, ampak jo darovati in postaviti pred Boga. Ob velikonočni skrivnosti si lahko pomagamo s pogledom na Jezusove rane. Tiste rane, ki so Jezusu prizadele najhujše trpljenje in smrt, so bile po vstajenju poveličane in so se svetile. Za Tomaža in apostole so postale razlog za vero, da je Jezus zares vstal od mrtvih in jih odrešil. Jezus poveličanih ran, ki sicer niso več krvavele, ni skrival ali jih umaknil. Tudi Jezusa se pogosto spomnimo križanega, ki pa nam govori o zmagi nad križem in bolečino.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 25.
Preberite še:
Je v redu, če med počitnicami ne delamo čisto nič?
Preberite še:
Kako se je bežigrajska cerkev “selila” po Ljubljani
Preberite še:
Kako se izogniti stresu na poročni dan
