Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Ali je to razlog, zakaj Bog včasih dopusti, da se naše rane ne zacelijo?

UPSET
Shutterstock
Deli

Na našo srečo odpuščanje ni čustvo. A zakaj nam Bog ne odvzame naše jeze in bolečine?

Odpuščanje v krščanskem življenju ni stvar izbire. Vsakič, ko molimo očenaš – molitev, ki nas jo je naučil Jezus –, se zavežemo k odpuščanju. “Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,” molimo. Če smo iskreni, večino izmed nas ta misel navdaja s strahom. Kakšna usoda bi me doletela, če bi mi Bog v svojem usmiljenju odpustil le toliko, kolikor sem jaz odpustil tistim, ki jih ne maram?

Odpuščanje je odločitev

Na našo srečo pa odpuščanje ni čustvo. Odpuščanje je odločitev. S tem, ko odpustimo, zavrnemo misel, da bi drugega določal njegov greh. Večina izmed nas ve, da je odpuščanje odločitev, ki jo moramo v vsakodnevnem življenju vedno znova sprejemati. Nič kaj spodbudno pa ni, ko po desetletjih prizadevanja, da bi ljubili kot Jezus, neko določeno ime v nas še vedno prebudi občutje besa, sramu in maščevanja.

Morda je tudi to posledica Božjega usmiljenja.

Seveda bi bilo veliko bolj prijetno, če bi se z odpuščanjem znebili tudi vseh negativnih čustev in bolečih spominov. A če Bog ravna drugače, je to verjetno dobro za nas. Sveti Pavel v Pismu Rimljanom (Rim 8,28) pravi, da “njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu”. A kako lahko pride kaj dobrega iz občutij jeze in prevare, ki vedno znova privrejo na dan?

Sveti Duh nam pomaga očistiti boleče spomine

V Katekizmu o odpuščanju piše:

Ni v naši moči, da ne bi več čutili žalitve in bi nanjo pozabili; toda srce, ki se preda Svetemu Duhu, rano preobrazi v sočutje in očisti spomin s tem, da žalitev preoblikuje v priprošnjo. (KKC 2843)

Teh nekaj zadnjih besed, ki jih tako zlahka spregledamo, nam lahko spremeni življenje, če si jih vzamemo k srcu. Odpuščanje, beremo, nam morda ne spremeni spomina ali naših čustev. Odpuščanje žalitev preoblikuje v priprošnjo.

Srce, ki si želi odpustiti, se lahko pogosto spominja preteklih ran. A namesto tuhtanja o žalitvi ali obupovanja nad stalno jezo kristjan bolečino daruje kot priprošnjo za tistega, ki nas je ranil.

Trenutke jeze in bolečine spremenimo v priprošnjo

To je čudež odpuščanja: ne to, da bi se ob bolečini, ki smo jo izkusili, dobro počutili, ali da bi se družili s človekom, ki nas je prizadel, ampak to, da odpuščanje naše trpljenje spremeni v molitev.

Kaj pa če je to razlog, da Bog včasih dovoli, da kakšne drobne rane ostanejo nezaceljene? Da bi postali orodje za odrešenje tistih, ki bi jih raje sovražili? Da bi bila naša srca sčasoma ozdravljena sovraštva, ko bi se dnevno darovala kot živa daritev za zadnjega človeka, ki bi ga želeli videti odrešenega, da bi se lahko nekega dne skupaj veselili v slavi?

Pri Bogu se nič ne izgubi. Hudič nas želi prepričati, da so naši neprijetni občutki, naše neodpuščanje dokaz, da tudi nam ni odpuščeno, da smo nevredni usmiljenja, da ne moremo biti odrešeni. Namesto da bi verjeli tem lažem, vzemimo te trenutke grenkobe, sramu, jeze in bolečine ter jih spremenimo v priprošnjo.

Molimo za tiste, ki so nas prizadeli

Ko se spomnimo žalitve, napada, laži ali prevare, molimo (pa čeprav skozi stisnjene zobe): Jezus, izlij svojo kri na tega človeka, ki me je ranil. Naj postane velik svetnik. Daj mu srce, ki bo hrepenelo po tebi. Naj se veseli v tebi, meni pa pomagaj odpustiti.

Ne nazadnje, po tej molitvi, ki “rano preobrazi v sočutje in očisti spomin s tem, da žalitev preoblikuje v priprošnjo”, lahko tudi mi postanemo svetniki.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.