Aleteia

Zakaj tako težko prosimo odpuščanja?

FORGIVNESS
Shutterstock
Deli

Odpuščanje je nekaj težkega in človeško je, da bi se mu najraje izognili. Zanj si moramo vedno prizadevati, a vprašanje je, ali smo to pripravljeni storiti

Odpuščanje je nekaj, česar ne prakticiramo prav pogosto. Ko storimo kaj slabega, to hitro pometemo pod preprogo in preidemo na drugo temo ali se delamo, kot da se ni nič zgodilo.

Zakaj tako težko prosimo odpuščanja?

  1. Ker človek ni popoln in kot ne delamo prav, ko delamo slabo, tako nam ne uspe vedno najbolje, ko hočemo to priznati.
  2. Ker iz napuha mislimo, da prositi odpuščanja pomeni ponižati se, nazadovati, biti manjvreden.
  3. Ker naša vest skuša na vse načine opravičiti, kar smo slabega storili: “Naredil si, kar si moral,” ali “Ni bilo druge rešitve, drugega izhoda …”

Vest je spremljevalka naše duše in nas usmerja. Vendar njen GPS ni vedno pravilno naravnan. Z vsako odločitvijo se naša vest bolje usmerja k dobremu ali, nasprotno, dopušča odklone in stranpoti. Vest je kot upogljivo jeklo: če opravičimo, kar smo naredili, se nam bo enaka situacija naslednjič zdela nekoliko manj slaba, na koncu pa že kar v redu.

V romanu Zločin in kazen jasno vidimo, kako se vest lahko skrivi: glavni junak ubije starko (kar se zgodi že na prvih straneh romana) in to takoj skuša opravičiti: ljudi je samo izkoriščala, z njimi je slabo ravnala, družba si ne zasluži tako neprijetnih ljudi, kakršna je bila … Ne vidi več, da je človeku vzel življenje.

Prositi odpuščanja je težko in včasih celo zelo težko. Vidimo, da marsikdo, ki je zagrešil res hude stvari, nikoli ne prosi odpuščanja.

Kako spodbuditi k odpuščanju?

Najprej mora priti do spreobrnjenja. Spreobrniti se pomeni odločiti se, da bomo šli nazaj po svojih stopinjah. Na človeški ravni lahko to vadimo. Če redno prosimo za odpuščanje zaradi majhnih stvari, bomo pripravljeni prositi odpuščanja, ko bomo morda naredili nekaj hudega. Vendar je spreobrnjenje srca v očeh verujočih Božji dar. Bog pomaga tistemu, ki prosi za pomoč.

Temu, ki je delal slabo, moramo pomagati. Treba ga je soočiti s tem, kar je storil, da se tega lahko začne spominjati in analizirati (morda tokrat bolj mirno).

Bodimo usmiljeni do človeka, ki ne zmore prositi odpuščanja. Takšna oseba v svoji duši vleče hudo nesrečo. Kdor ne prosi odpuščanja, je nesrečen človek in z njim lahko sočustvujemo. Sveti Avguštin pravi, da je “usmiljenje sočutje do tuje nesreče, ki se rojeva v našem srcu in nas nagne k temu, da tej osebi pomagamo.”  

Osebi, ki je storila kaj hudega, moramo prikazati dobre plati odpuščanja: “Spet boš lahko ljubil …”, “Lahko se boš vrnil k … “, “Od tebe to težko pričakujejo …” Vsem nam veliko pomeni, če vemo, da nas na drugi strani čakajo prednosti.

Če tvoj prijatelj ne prosi odpuščanja, moli zanj, govori z njim, prijazno mu pokaži, kaj je zagrešil. Naj se zaveda, kaj je povzročil. Naj čuti, da ga podpiraš. Da ga ne boš zapustil, če bo priznal svojo napako, in da bo potem kvečjemu še boljši prijatelj in ga boš še bolj ljubil. “Tudi sam bi bil sposoben česa podobnega, ampak tokrat moraš ti narediti prvi korak.”

Kdor prosi odpuščanja, se znebi težkega psihičnega bremena

Tako govorijo ljudje z resnično težkimi izkušnjami: morilci, teroristi, osebe, ki so opravljale splave … Zapor ter fizične in denarne kazni potem postanejo drugotnega pomena in se jih lažje prenese, ker je najtežje že mimo. Še več, začel se je postopek ljubezni, ki bo pozdravil, kar je bilo poškodovano.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.