Potrebe otroka morajo imeti prednost pred nesoglasji in skrbmi staršev
Nina Mozetič, po poklicu pravnica, je ustanoviteljica centra Familiare, ki se posveča svetovanju in delavnicam za starše in otroke, ki se srečajo z ločitvijo. Tudi sama se je srečala z ločitivjo staršev, zato se še bolj zaveda, kaj preživljajo otroci ločencev.
Po podatkih Statističnega urada je bilo v letu 2017 sklenjenih 6481 zakonskih zvez; istega leta pa je bilo kar 2387 razvez. Kar tretjina zakonov je šla narazen. Ločitev je osebni poraz, je prepričana Nina Mozetič. Kljub prenehanju partnerskega razmerja starša ostaneta starša za vedno. Z njo smo se pogovarjali o vplivu ločitve na otroke.
Kaj se zgodi v notranjem svetu otroka ob ločitvi? V Sloveniji je o ločitvi staršev malo raziskanega in napisanega. Premalo je konkretnih napotkov, kaj bi morali starši v tem obdobju narediti. Nekateri starši z otrokom ne govorijo o ločitvi in posledicah v želji, da ga s tem ne bi obremenjevali. V resnici pa otrok čuti hladen odnos med staršema in potem si v glavi vrti različne scenarije o tem, kaj bo z njim, če bo še hodil na isto šolo … Zelo pomembno je, da starši vedo, da tudi otrok žaluje zaradi ločitve, da mu je treba dati možnost, da se izrazi in da je slišan v svojih skrbeh.
Otrok je ob ločitvi staršev zmeden, žalosten, prestrašen, saj se je porušil njegov dom, njegova družina, ki mu je doslej dajala zavetje. Otrok se noče zameriti nobenemu od staršev in lahko dobro skriva svoja čustva, ki pa ga močno bremenijo in slej ko prej je to vidno na obnašanju.
Kako lahko to opazimo? Majhen otrok lahko začne znova močiti posteljo. Otrok se bodisi potegne vase ali pa izraža žalost, jezo in razočaranje z deviantnim in nasilnim vedenjem. Mladostnik ni več zainteresiran za delo v šoli, zmanjša se mu koncentracija, ne dela nalog, šolski uspeh navadno pade in počuti se krivega za razpad zveze. Tako se zgublja duša nebogljenega otroka. Otrok razmišlja, da se oči ne bi tako jezil na mamico, če bi on na primer bolj pospravljal sobo. Največkrat učitelji prvi opazijo padec uspeha in potem pokličejo starša na pogovor. Starši se obrnejo name, ko ugotovijo, da sami niso kos težki preizkušnji.
Starši lahko s pravim odzivom veliko pripomorejo k temu, da olajšajo stisko otroka ob ločitvi. Katere napake starši delajo v želji, da bi pomagali, a v resnici še poglabljajo stisko in občutek krivde? V strokovni literaturi obstajajo različni vidiki, kako naj starši pristopijo do otroka, ko ga morajo seznaniti o ločitvi, o njihovem razhodu. Starši se morajo truditi, da vzpostavijo odkrit dialog in da ohranijo medsebojno zaupanje. Potrebe otroka morajo imeti prednost pred njunimi nesoglasji in skrbmi. Otroku morata zagotoviti, da bosta za vekomaj njegova starša, da bo z obema povezan, da se bosta potrudila, da bodo vsi skupaj čim bolj mirno šli čez težke čase, da mu bosta pomagala in ga še naprej imela rada.
Četudi je partnerska zveza razpadla, je starševstvo dosmrtna vez. Najslabše pa je, da ločena starša pred otrokom drug drugega blatita in da otrok postane pivnik za negativna čustva staršev.
V čem ocenjujete uspešnost vašega pristopa z ranjenimi otroki in tudi ranjenimi zakonci? Moja metodologija dela z otroki okvirno temelji na konkretnih aktivnostih z njimi, prilagojenimi njihovi dobi razvoja, od didaktičnih iger do pisanja zgodb, branja in slikovnega podajanja njihovih občutkov, doživljanj. Prav tako jim dajem tudi določene domače naloge, kot so delovne zadolžitve, pomoč mami, očetu pri njihovem delu, tudi aktivnosti v športu ali na kateremkoli področju, kjer odkrijem njegov interes. Poznano je dejstvo, da če je otrok uspešen vsaj na enem področju, dobi spodbude za nadaljnje aktivnosti in premagovanja na večjih področjih. S tem oba skupaj odkrivava, da je dragoceno ter čudovito bitje in da je srečen.
Kaj se je v praksi izkazalo kot najbolj učinkovito? Vzpostavljanje odkritega dialoga, odkritosrčnost ter podrobno spoznavanje občutenj otroka mi daje izziv za moje terapevtsko delovanje oziroma mojo pomoč. Pri tem pa se mi velikokrat pojavlja tudi vprašanje, kakšno vzgojo so imeli starši otrok, ki se ločujejo. Ali so bili kot otroci kaznovani ali pa so jim dopustili, da so si sami postavljali meje. Meje mora otrokom postavljati družina.
Bistvo je, ne le kako zmanjševati vpliv ločitve na otroke, ampak tudi kako utrditi vez med starši in otroki po ločitvi. Vprašanje je, ali otrok potrebuje terapijo. Seveda, prav tako pa tudi starša, saj sta odgovorna za razvoj svojih otrok v zdrave, odgovorne in stabilne osebnosti. Zato jim je treba prisluhniti že pri reševanju družinskih zagat in odnosu med njima še v času trajanja zakonske zveze.
Vse v korist otrok. Ali res?
Kot pravnica sem na sodišču spremljala številne obravnave v dokazovanju in obračunavanju med zakoncema glede otrok. Vse v korist otrok. Ali res? A še zdaleč ni bilo tako. Za vsem tem so se ponavadi skrivala težka čustva, ki jih starša nista bila zmožna predelati. Vsekakor pa sem mnenja, da sodna dvorana ni prostor, ki bi olajšal komunikacijo med staršema. S svojo hladnostjo, strogostjo, nemostjo sodnikov, odvetnikov, ki glasno zagovarjajo vsak svojo stranko, ni prostor, ki bi starša nagovarjal k pozitivni komunikaciji. Tihi požiralci vseh teh občutenj so ravno otroci. In potem tekma med staršema glede skrbništva, preživnine, stikov … Je to res potrebno?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.
