Dobili smo sicer “najboljšega soseda”, toda prav ta in njemu podobni sosedje so povzročili, da drugih sosedov preprosto ne potrebujemo več.
Če ti manjka izvijač ali se ti pokvari kosilnica, ne stopiš več k sosedu, da bi ga prosil za pomoč. Ničesar več si ne izposodimo, kar kupimo, kar potrebujemo tisti trenutek, pa čeprav tega zelo verjetno ne bomo več potrebovali.
Preberite še:
“Lebdeča” cerkev v severni Italiji
Manjvrednost?
Menda je v ozadju želja po neke vrste samostojnosti in neodvisnosti, po nekakšni “najstniški” potrebi, da bomo vse naredili sami in da pri tem ne potrebujemo nobene pomoči. Res je, takšne vrste samostojnost daje občutek moči, ne vem pa, če daje človeku tudi samozavest, čeprav mnogi mislijo, da je tako.
Imamo namreč občutek, da prositi za pomoč ustvari nekakšno podrejenost, da pomeni prositi nekoga za uslugo torej pomeni biti sam nesposoben in potemtakem tudi od drugih manjvreden.
Samozavest, si mislimo, je popolno nasprotje tega, torej narediti nekaj sam, četudi tega ne zmoreš. In ker se seveda nihče noče počutiti manjvreden in nesposoben, nam preprosti izračun ponudi dobre razmere za razcvet najprej individualizma in potem še z njim povezane in tako razširjene izgorelosti. In ko se zraven prisesa še denar, je kombinacija dokončno ubijalska.
Preberite še:
Cerkev, ki si jo je ogledal Jean-Paul Sartre
Samozavestni ljudje
Nadutost in trmoglavost še nista samozavest, povsem nasprotno; ljudje, ki to počnejo, so skrajno boječi, s svojo utrdbo se želijo pred drugimi zaščititi, da ne bi spoznali resnice o njih. Samozavestni ljudje so realisti. Vedo, kdo so, z grehi in lepoto vred. Natančno poznajo svoje moči in svoje šibkosti, zavedajo se jih in se jih ne sramujejo.
Tako tudi razumejo, da so ljudje in ne bogovi, kar pomeni, da vedo, da potrebujejo druge in da drugi potrebujejo njih. Zato jim ni težko ponuditi pomoči, ko jo lahko, in jim ni nerodno prositi zanjo, ko jo potrebujejo. To niso samo dobri ljudje, to so tudi resnično verni in hkrati zares svobodni ljudje.
Preberite še:
Camino: “To pot so izbrusile mnoge noge, mnoga življenja in to se čuti, ko hodiš po njej”
“Bodite, kar ste, otroci.”
Vedeti, da ne moreš sam, v tem je prava svoboda. Svoboda ptic na nebu in lilij na polju (Mt 6,26–29). Ker ti je tako vse podarjeno. Neskončno si obdarovan in zato tudi neskončno vreden.
Zato Jezus, ko ga učenci vprašajo za nasvet o molitvi, pravi takole: “Ko molite, recite: ‘Oče!'” (Lk 11,2) Bodite, kar ste, otroci. Otroci se zavedajo svoje nemoči in se je ne sramujejo.
Vedo, da je njihova moč v njihovi prošnji. “Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!” (Lk 11,9). Ne zato, ker tako dobijo vse, kar si želijo, ampak ker tako pripravijo prostor Drugemu v svojem življenju. In samo tako res dobiš tisto, kar resnično potrebuješ.
Članek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, št. 30.
Preberite še:
Dan, ko “goduje” hiša. Ali veste, kje je eden najsvetejših krajev na zemlji?
Preberite še:
“Lebdeča” cerkev v severni Italiji
Preberite še:
Ste za “poletna” imena? Tule so!
