Aleteia

Camino: “To pot so izbrusile mnoge noge, mnoga življenja in to se čuti, ko hodiš po njej”

MARKO RIJAVEC
OSEBNI ARHIV
Deli

Nekaj te povabi na pot …

Marko Rijavec je od poletja župnik v Idriji, spomladi pa se je vrnil iz Rima, kjer je študiral biblično teologijo. Zelo rad se posveča mladim, njegovo veselje pa je tudi pesnikovanje. Številne navdušuje s svojimi zapisi na blogu Besede za srce.

Lani je s prijatelji prehodil Camino. Za Aleteio je spregovoril o svoji izkušnji tega enomesečnega romanja.

Dobro leto mineva, odkar ste se podali na romanje v Kompostelo – na Camino de Santiago. Kje je vzklila želja za ta podvig? Zakaj ste izbrali ravno Camino?
Želja je vedno najprej osebni izziv. Vendar ne gre samo za to. Želja narediti nekaj tako norega, kot je en mesec hoje, je nekaj več kot samo osebni izziv. Je nekaj, čemur sam rečem “poklic”. Nekaj te povabi na to pot. Nekaj v tebi hrepeni po njej. Zato greš. Sicer bi omagal na njej ali pa bi se je naveličal.

Seveda sem šel najprej zato, ker sem si tega zelo želel, ker sem slišal toliko pričevanj, kako zelo te ta pot spremeni, kako veliko se na poti v tebi zgodi. Zato Camino. To pot so izbrusile mnoge noge, mnoga življenja in to se čuti, ko hodiš po njej. Nisi sam. Velika duhovna moč te napolni na njej. In to, verjamem, je naredilo toliko vernih ljudi, ki so se podali na to pot.

CAMINO
OSEBNI ARHIV | MARKO RIJAVEC

Na svojem blogu, kjer ste tudi vsakodnevno objavljali razmišljanja s poti, zapišete: “Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati.” Kako težko vam je bilo zaupati, ko je na poti šlo kaj narobe?
Zelo težko. Saj to je poanta te poti. Pot je preizkus vere. Ker gre na poti vedno nekaj narobe. Ali bolje rečeno: pot gre vedno po svoje. Nikoli ni tako, kot si predstavljaš, kot načrtuješ, kot si želiš. Zato se moraš na poti hočeš nočeš prepustiti. Moraš zaupati, sicer ne moreš hoditi.

Pot je stalno zapuščanje in večna negotovost glede tega, kar te čaka za ovinkom. In prav ta negotovost je tisto, kar naredi največ: naučiš se zaupati. Naučiš se verjeti, da Nekdo pazi nate in da bo vse tako, kot mora biti, tudi če ne bo ravno po tvojih načrtih, tudi če se boš moral že jutri usesti na avtobus in se vrniti domov.

CAMINO
OSEBNI ARHIV | MARKO RIJAVEC

Na pot se niste odpravili sami. Kako to, da ste se tako odločili? Ali ste se na pot kaj posebej pripravljali?
Tako sem se odločil najprej iz strahu. Biti sam na tako dolgi poti je vedno zelo tvegano, nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi. In imeti ob sebi nekoga, ki te pozna, ne pa samo gručo neznancev, je seveda pri tem zelo dobrodošlo. Vendar se je na poti izkazalo, da družba ljudi, ki te poznajo, pripomore predvsem k temu, da ne delaš samo korakov, za katere sam veš, da jih moraš narediti, ampak tudi tiste, za katere ti povejo tisti, ki so ob tebi.

Pri tako dolgem bivanju drug z drugim slej ko prej padejo vse maske. In ljudje, ki te poznajo, ti edini lahko povejo, da delaš kaj narobe. To je zelo težko in hkrati zelo osvobajajoče. Tako se res ustvari sprememba, ker se tako zagotovo soočiš z resnico.

Na samo pot pa se nismo posebej pripravljali. Saj se na tako dolgo pešpot preprosto ne moreš nikdar dovolj pripraviti. Malce smo povprašali, kaj vzeti s seboj. Sicer pa smo kar šli. Je bilo tako veliko bolj “verno”.

CAMINO
OSEBNI ARHIV | MARKO RIJAVEC

Na svojem blogu opisujete srečanja z drugimi romarji. Ste imeli kdaj občutek, da so vas ljudje drugače obravnavali, ker ste duhovnik?
So. Enkrat sem somaševal v cerkvi, kjer so bili tudi drugi romarji. Naslednji dan so me na poti vsi obletavali in me zasuvali s pokloni. Tega nisem maral. Hotel sem biti kot vsi ostali, romar med romarji. Pa ne zato, ker bi hotel skriti dejstvo, da sem duhovnik, ampak ker sem bil za te ljudi (razen redkih izjem) kot duhovnik bolj nekdo, ki se ga posebej pozdravlja, ne pa nekdo, s katerim bi se radi pogovorili, od katerega bi prosili spovedi ali maše.

Vaša romarska razmišljanja so kratka, a povzemajo bistveno. Kako v obilici informacij, ki nas obdajajo, izluščiti tisto, kar je zares pomembno?
Pot pomaga. Hoja, čas zase, tišina. Počasnost. Pomaga zato, ker se bistvo ponavadi skriva v podrobnostih. In ker ti življenje samo vse pove, če si mu pripravljen prisluhniti. Zato sem bil vesel bolečin, ki so me na poti nekako upočasnjevale. Tako sem videl več, kot bi sicer.

CAMINO
OSEBNI ARHIV | MARKO RIJAVEC

Pisanje je vaša velika strast, saj ste tudi pesnik. Je morda na romanju vzklila ideja za kakšno novo pesniško zbirko?
Mogoče. Imam veliko idej, je pa dobro, da se te malce osipajo. Treba je biti potrpežljiv in počakati, da se izlušči pravi namen neke zbirke, ne želim je izdajati kar tako, nekaj jo mora izzvati. Na poti sicer nisem napisal nobene pesmi, se je pa naredila podlaga zanje. Dobra, plodna zemlja, ki so mi jo pomagali ustvarjati moji zapisi.

Na blogu ob koncu romanja zapišete: “Na koncu poti je ravno tako kot na začetku, še ena neznanost. Življenje.” Kaj vam je romanje dalo? In kam si želite, da vas vaša pot, vaš Camino, popelje sedaj?
Takšnole romanje da veliko več, kot se sam zavedaš. Tudi po enem letu še odkrivam, kako sem zaradi njega spremenil svojo življenjsko filozofijo, kako drugačen človek sem postal na njem.

Nekaj, kar mi danes, ko sem prvič župnik, res zelo pomaga, je to, da delam po en korak naenkrat. Da sem se naučil biti potrpežljiv, da ne iščem prehitrih in instant uspehov, čeprav me seveda še vedno velikokrat zanese. In tako poskušam življenje jemati kot presenečenje, kot pustolovščino. Vem, da bom prišel tja, kamor moram, in to mi daje mirnost. Vse bo, kot mora biti. Tako lahko sanjam naprej, o novih in novih poteh, novih, neznanih deželah, in hkrati stojim, kjer sem. Paradoks, ki te ga nauči Camino.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.