Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Mislila sem, da se mi bo ob avtističnem sinu zmešalo …

AUTISM
Roman Yanushevsky - Shutterstock
Deli

... v resnici pa me je naučil potrpežljivosti

Pred rojstvom svojega sina nisem poznala nobenega človeka z avtizmom. Ker sem bila povsem neizkušena v odzivih na njegovo pogosto nerazumljivo vedenje, preprosto nisem vedela, kako naj z njim ravnam. Poleg tega nisem vedela, kaj lahko od njega še pričakujem.

Nenehni izzivi

Nekega dne se je Jimmy sprehodil po hiši in potrgal ovitke z vseh domačih knjig. Sledila so leta, ko je najraje rezal s škarjami – vrvice okenskih senčil, oblazinjeno pohištvo, vzmetnice, majice, v katere je bil oblečen. Če ne doma, se je to dogajalo v šoli. Nekoč je na perilo v pralnem stroju zlil celo merico belila (Oblačila so bila seveda temna!).

Nekaj časa so iz naših kuhinjskih kredenc izginjale pločevinke. Ko sem želela uporabiti pločevinko juhe ali fižola, sem ugotovila, da je ni. Nekega lepega pomladnega dne, ko sem na vrtu sadila okrasne čebulice, sem zadela ob nekaj trdega. Bila je pločevinka. Zakopane so bile po celem vrtu. Jimmy niti približno ni znal pojasniti, kaj je imel v mislih, če sploh kaj, ko je v zemljo kopal luknje za vse te pločevinke. Ponoči je rad odpiral okno svoje sobe in skozenj metal naključne predmete … čevelj, škatlo papirnatih robčkov, svoj vzglavnik.

Je pošteno, da se jezim nad njim?

Vedno sem bila v dvomih, ali je pošteno, če ga oštejem za stvari, ki jih je počel spontano, brez namena, da bi karkoli uničil ali da bi me razjezil. Rezultat moje naravne nepotrpežljivosti je bil moj spontan vzklik: “O ne, kaj spet počneš?!” Posledica tega je bilo običajno kričanje in loputanje z vrati.

Ni me razumel, jaz pa nisem razumela njega.

Toda končno je prevladala ljubeznivost, zaradi katere je njegovo vedenje postalo sprejemljivo.

Zgled starejšega brata

Moj sin si je neizmerno želel postati ministrant, kot njegov starejši brat. Toda ali bo temu kos? Ali naj duhovnika in druge ministrante izpostavim takšnemu pritisku, ko bodo morali zamižati na eno oko ob njegovih napakah ali “čudnem” vedenju?

Odločila sem se, da bom povprašala, in presenetilo me je, da je med ministranti več otrok s posebnimi potrebami. Jimmy je opravil ministrantske vaje in zdelo se je, da mu je vse popolnoma jasno. Šla sem k prvi sveti maši, pri kateri je stregel, in k več ducat mašam, ki so sledile.

Deček, ki sicer ni zmogel mirovati dlje kot tri minute, je bil ob oltarju vsakokrat povsem zbran. Niti enkrat ni iz rok izpustil vrčka z vodo ali vinom ali pozabil, kaj sledi. V klopi sem pogosto sedela s solznimi očmi in se Bogu zahvaljevala za ta dar ter za svojega sina, ki je ob oltarju končno doživel izkušnjo, na katero je bil lahko ponosen.

Njegov jezik ljubezni

Jimmy se je 10 let vsako poletje udeležil letovanja za otroke s posebnimi potrebami. Vsak dan, ko sem ga čakala na avtobusni postaji, mi je navdušeno kazal školjke, ki jih je tisti dan skrbno izbral med vsemi školjkami na plaži. Ni mi znal povedati, da me ima rad, vedel pa je, kako rada imam školjke. To mi je povedal njegov sijoči obrazek, ko mi je vsak dan izročil svoj “školjčni” izbor.

Ne da bi opazila, sem postajala vedno bolj potrpežljiva. Namesto da bi se odzvala na vsako “drugačno” vedenje, sem se ga počasi učila sprejemati in se ob tem celo nasmejala. Danes pa se s prijatelji šalimo, kako bodo arheologi čez stoletja našli pločevinke s hrano, zakopane po našem vrtu.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.
Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.