Rodil se je na Poljskem. V družini je bilo pet sinov, trije med njimi so postali redovniki minoriti. Kolbejevo življenje je bilo že od otroških let pod močnim vtisom srečanja z Marijo, kar opisuje v svojih spisih.
Preberite še:
Glasbenica, ki so jo težke bolezni popeljale na pot svetništva
“Zagledal sem Marijo in jo vprašal, kaj bo iz mene. Ona pa je v rokah držala dva venca: belega in rdečega. Ljubeznivo me je pogledala in vprašala, katerega želim. Beli pomeni, da bom vedno ostal čistega srca, rdeči pa, da bom umrl mučeniške smrti. Odgovoril sem: ‘Oba hočem!’ Nasmehnila se je in izginila.”
Vstopi k minoritom
Kolbe je prve redovne zaobljube izpovedal leta 1911 in ob tem prejel redovno ime Maksimilijan (njegovo rojstno ime je bilo Rajmund), ob večnih zaobljubah pa je dobil dokončno ime Maksimilijan Marija Kolbe, s čimer je hotel pokazati svojo pripadnost Mariji. Ustanovil je Vojsko Brezmadežne, da bi na priprošnjo Device Marije deloval za spreobrnjenje grešnikov in nasprotnikov katoliške Cerkve.
Preberite še:
Svetnik, ki mu je poškodba kolena spremenila življenje
Postane duhovnik
Leta 1918 je bil Kolbe posvečen v duhovnika. V bližini Varšave je ustanovil samostan, posvečen Brezmadežni, in začel izdajati mesečni časopis Vitezi Brezmadežne. Poleg samostana je zraslo mesto Niepokalanow – Mesto Brezmadežne, ki je postalo središče verskega, kulturnega in molitvenega življenja Poljske.
Pot na Japonsko
Na Japonsko je Kolbe odšel leta 1930, kjer je preživel šest let. Tudi tam je ustanovil samostan, za gradnjo se je odločil na pobočju hriba, ki je gledalo proč od mesta. Ko je bila na Nagasaki odvržena atomska bomba, je bil samostan varen pred uničenjem, ker ga je zavarovala vzpetina hriba.
Preberite še:
Spoznajte prvotna zavetnika ljubljanske nadškofije
Vrnitev na Poljsko
Leta 1936 se je vrnil v domovino. Ko so tri leta kasneje Nemci zavzeli Poljsko, so kmalu opazili “preveč dejavnega” duhovnika. Ne le, da so bile njegove pridige zelo kritične, odločno je nastopil tudi proti nacizmu. Vsak trenutek je lahko pričakoval aretacijo, kar pa mu ni vzelo poguma.
Trpljenje v Auschwitzu
V začetku leta 1941 je Kolbeja res aretiral nemški gestapo in ga zaprl v ječo, kasneje pa so ga premestili v Auschwitz kot zapornika številka 16670.
Ob koncu julija 1941 so iz taborišča pobegnili trije ujetniki, zaradi česar so poveljniki taborišča za kazen izbrali 10 ljudi. Te so nameravali v bunkerju izstradati do smrti, da bi s tem druge ujetnike odvrnili od nadaljnjih poskusov pobega.
Preberite še:
Svetnik, ki je za dan svoje smrti vedel že vnaprej
Eden od izbranih mož, Frančišek Gajowniczek, oče osmih otrok, je začel glasno tožiti: “O, moja žena! O, moji otroci! Nikoli več vas ne bom videl!” Takrat je Kolbe storil nepredstavljivo junaško dejanje – prostovoljno je stopil na njegovo mesto in se odločil za smrt.
Spremljala ga je misel na nebesa
Kolbe je v celici ostale može spodbujal z molitvijo in mislijo na nebesa. Vsakič, ko so stražarji preverili stanje v celici, so ga našli klečečega v molitvi.
Tisti, ki so bili prisotni ob njegovi usmrtitvi, so dejali, da je dvignil levo roko in mirno čakal na smrtno injekcijo. Njegovi posmrtni telesni ostanki so bili upepeljeni 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja.
Preberite še:
10 lepih misli, ki so jih svetniki namenili Devici Mariji
Postane svetnik
Papež Janez Pavel II. je leta 1982 Kolbeja kanoniziral kot mučenca, pri čemer je bil kot živa priča prisoten tudi Frančišek Gajowniczek s svojo družino. Kolbejevo dejanje, ki je svetniško in junaško, se ni izvršilo zaradi sovraštva do vere, ampak kot posledica krščanske ljubezni do bližnjega.
[protected-iframe id=”326b2ab790dabda57e04e39cf8fff602-133580111-130922336″ info=”https://www.facebook.com/plugins/video.php?href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2FAleteiaSI%2Fvideos%2F228966554471593%2F&show_text=0&width=476″ width=”476″ height=”476″ frameborder=”0″ style=”border:none;overflow:hidden” scrolling=”no”]
Preberite še:
Veste, kdo je Marija? Odvetnica, ki Jezusa cuka za rokav
Preberite še:
Mislila sem, da se mi bo ob avtističnem sinu zmešalo …
Preberite še:
Praznik Marijinega vnebovzetja. Kam ste romali?
