Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Ker nismo religija “fitnes & wellness”

BIEGANIE
Jenny Hill/Unsplash | CC0
Deli

Danes mora biti religija po mnenju mnogih predvsem koristna človeku, njegovemu zdravju in blagostanju. Religija, ki ne prispeva k človekovi tuzemski sreči, ni zanimiva in je lahko celo razumljena kot "sovraštvo do človeškega rodu"

Tako je sloviti poganski zgodovinar Tacit označil krščanstvo. Tudi katolištvo, ki prispeva k tuzemski sreči, je sprejeto s strani množic, povzdignjeno s strani politike in medijev. Vzemimo poletni župnijski oratorij za otroke in hojo po Jakobovi poti. Gre za dve izvorno resni religiozni dejavnosti, ki pa začuda doživljata veliko sprejetost s strani sodobnikov.

Zakaj? Ker ugajata, ker koristita “zdravemu duhu v zdravem telesu” in ker nista “zateženi”, kot so običajno “zatežene” in institucionalno nadzirane verske reči.

V Cerkvi smo veseli, da je tako. Priljubljenost oratorija in Jakobove poti sta znamenji, mimo katerih ne moremo. Sporočata, da je človek še odprt za to, kar je pristno občestvenega in skrivnostno svetega; sporočata, naj verski hierarhi umirijo svoje apetite po nadzoru nad dušami, če hočejo, da jim bodo duše še zaupale.

Smo kristjani zateženi?

A poglejmo pobliže. Isti župnik, ki ga množica poleti hvali in slavi, ker je pripravil dober oratorij, je lahko v jeseni od iste množice obtožen “zateženosti”, ker od otrok pričakuje, da so redno pri nedeljski sveti maši.

Ko se junaki iz Jakobove poti vrnejo med domače in je kakšen povabljen na lokalno televizijo, da pove, kako je bilo hoditi po “največji evropski duhovni pešpoti”, zlahka opazimo pojav (samo)cenzure: Boga, ki je ultimativni smisel Jakobove poti, ne omenja. Skratka, koristna religija DA, transcendenca NE; duhovna izgradnja samega sebe DA, molitev k Bogu NE.

Teologija, ki postane antropologija

Ali se z našim odnosom do Boga ne dogaja Heglova dialektika, kakor je svoj čas opozoril veliki teolog Yves Congar? Heglova dialektika Boga sname z nebes, ga humanizira, ga končno odpravi, ker je človekovi sreči nepotreben. Religijo Očeta, ki je transcendentni zakonodajalec, dialektično ukine religija Sina, ki je učlovečena ljubezen. Religijo Sina in Očeta pa dialektično presega in ukinja religija Duha, ko se Božje povsem preseli v človeka.

Teologija postane antropologija. Zdaj, ko je človek božanski in se tudi vrhovna religijska usmeritev glasi “fitnes & wellness”, je spomin na mogočnega Očeta Postavodajalca in s trnjem kronanega Sina Odkupitelja nekaj “zateženega”. Enako so odveč in “zatežene” klasične verske drže, kot sta molitev in askeza.

Religija po meri človeka

Nevarnost ni majhna. Religija “po meri človeka” je hit. Vsi ji ploskajo. A če nasedemo Heglovi logiki, kot ji naseda svet, se nam pred očmi ne razgrajuje le čut za presežno in nadnaravno, temveč na pretanjen način tudi sam nauk o Sveti Trojici, ki je srce tega, kar Cerkev je.

Heglu in malikovalcem napredka zato jasno povejmo, da so tri Božje osebe so-večne. Nobena nobene ne ukinja in ne presega. Oče predpisuje deset zapovedi tudi v letu 2019, Sin mistično trpi in se žrtvuje za nas ta hip, Sveti Duh ni samo človeku prijetna poživitev in oče notranje svobode, temveč je tudi absolutni transcendentni Gospod.

Da, tudi Cerkev se bo trudila za obči napredek ter kdaj servirala recepture “fitnes & wellness”. A hkrati nikoli ne bo povsem “po meri človeka”. Vedno mora biti pripravljena, da skupaj z Duhom “ovrže svet glede greha, pravičnosti in sodbe” (prim. Jn 16,8).

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 34.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Branko Cestnik
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več