Res so nekateri katoličani dejavni, drugi so nestanovitni – moja babica jim je rekla “odišavljeni” katoličani – spet tretji ne vedo, ali verjamejo ali ne, a jih nemir žene v delovanje za druge; ta nemirna skrb pomaga, da so prostovoljske organizacije polne mladih obrazov. To nemirno skrb je potrebno usmeriti.
Če jih je prevzel Jezus in čutijo, da so del skupnosti, postanejo “popotniki vere” in prinašajo Jezusa Kristusa na vsako ulico, vsak mestni trg, v vsak kotiček Zemlje.
Preberite še:
Ali lahko ateist pride v nebesa?
In koliko jih prinaša Jezusa, ne da bi za to vedeli. To je bogastvo služenja na ulicah, prenašanja vere, ki je morda tudi sami ne razumejo v polnosti: je pričevanje, ki nas odpira delovanju Svetega Duha, ki napolnjuje in navdihuje naša srca.
Dejanja, ne besede
Na enem od mojih potovanj ob Svetovnem dnevu mladih na Poljskem (Krakov 2016) me je med kosilom s petnajstimi mladimi in nadškofom eden od njih vprašal: “Kaj lahko rečem svojemu mlademu prijatelju, ki je ateist, ki ne verjame? S kakšnim argumentom ga lahko prepričam?” Posvetil se mi je odgovor: “Glej, zadnje, kar moraš storiti, je govoriti.”
Začudeno me je pogledal. “Začni delati, začni ravnati tako, da bo nemir v njem spodbudil radovednost, in potem te bo on spraševal. In ko te bo spraševal, takrat pričuj, takrat mu lahko kaj rečeš.” Tako zelo pomembno je biti popotnik, popotnik vere, popotnik življenja.
Članek je bil objavljen v reviji Magnificat, avgust 2018.
Preberite še:
Ali otroke preveč zavijamo v vato?
Preberite še:
Kakšen je bil Jeruzalem v Jezusovem času? Virtualni sprehod skozi mesto
Preberite še:
Ali otroke preveč zavijamo v vato?
Preberite še:
Mladi ne potrebujejo pridiganja, potrebujejo le prave odgovore
Preberite še:
Ditka: Zaradi preobremenjenosti se je vame naselila praznina, ki mi je vzela vso ustvarjalnost
