Mati Terezija se je v Sloveniji prvič ustavila leta 1928. Dobrih 50 let pozneje, leta 1980, pa je ponovno obiskala Ljubljano in v stolnici spregovorila o delu med ubogimi. Dejala je: “Gospod, naredi nas vredne, da bi služile ljudem, ki po vsem svetu živijo in umirajo v uboštvu in lakoti. Daj jim danes po naših rokah njihov vsakdanji kruh, po naši razumevajoči ljubezni pa mir in radost.”
Preberite še:
Skromni slovenski škof, za katerega je mati Terezija rekla, da je svetnik
Mati Terezija je sedem let po svojem obisku v Sloveniji odgovorila na povabilo takratnega nadškofa Šuštarja in poslala svoje sestre v Ljubljano. V župnišču na Ježici so se naselile leta 1987, leta 2006 pa odprle še Zavetišče Božjega usmiljenja za brezdomce.
Zavetišče za brezdomce
V prvi tovrstni hiši pod okriljem Cerkve na Slovenskem posamezniki brez strehe nad glavo najdejo začasno prenočišče. Značilnost zavetišč sester matere Terezije je ta, da brezdomci v njem niso le številke, temveč se vsakemu posvetijo. Ne omogočijo jim le prenočevanja, ampak jim ponudijo tudi duhovno pomoč, tolažbo in novo upanje.
Preberite še:
Kako moliti v družini? To je predlog matere Terezije
Kaj še počnejo?
Sestre se po zgledu matere Terezije posvečajo najrevnejšim med revnimi: obiskujejo osamljene in bolne po hišah, pomagajo revnim družinam, obiskujejo posameznike po bolnišnicah, v domovih za ostarele ter skrbijo za brezdomce in odvisnike …
Pri tem jih vodijo besede matere Terezije: “Me moramo dajati toliko, da nas zaboli. Prava ljubezen je tista, ki nas nekaj stane. Ni nam treba delati velikih in nenavadnih stvari, pomembno je, da naredimo majhne stvari z veliko ljubezni.”
Preberite še:
10 citatov matere Terezije, ki se bodo dotaknili vašega srca
Živijo skromno in skrito
Sestre živijo zelo skromno in očem javnosti skrito življenje. Tudi izjav in intervjujev za medije ne dajejo. Sestre misijonarke je leta 1948 v Kalkuti ustanovila mati Terezija. Dve leti kasneje je red potrdil takratni papež Pij XII.
Število sester misijonark ljubezni se vsako leto veča. V ježiški skupnosti so običajno po štiri sestre različnih narodnosti, ki pa se, v skladu z njihovimi predpisi, pogosto menjujejo. Ker prihajajo po narodnosti z vseh vetrov, morajo obvladati angleški jezik, ki je tudi uradni jezik reda.
Preberite še:
Najlepše misli matere Terezije in pet njenih “skrivnosti”
Četrta zaobljuba
Sestre poleg treh redovnih zaobljub – uboštva, čistosti in pokorščine – sprejmejo še četrto zaobljubo: da z vsem srcem in velikodušnostjo služijo najrevnejšim med revnimi. Kot imajo zapisano v pravilih reda, se delo redovnic prilagaja potrebam in zahtevam posamične države.
Tako ponekod po svetu skrbijo tudi za bolne in umirajoče, vodijo centre za gobave bolnike in bolnike, okužene z aidsom, imajo hiše in šole za zapuščene in revne otroke, domove za podhranjene, telesno in duševno prizadete, za sirote … Bolne in osamljene obiskujejo po njihovih hišah, po bolnišnicah, v domovih za ostarele ter v zaporih.
Preberite še:
Na loteriji je zadela milijon dolarjev ‒ in mati Terezija ji je pomagala, da jih je zapravila
Oblečene v bel sari pomagajo najrevnejšim
Sestre matere Terezije poudarjajo, da niso socialne delavke, ampak delajo vse z Jezusom in za Jezusa. Kot je bilo življenjsko poslanstvo matere Terezije prepoznati Jezusa v ubogih, jih ljubiti in jim služiti, je tudi poslanstvo redovnic, oblečenih v značilen bel sari, obrobljen s tremi značilnimi modrimi črtami, nuditi pomoč najbolj ubogim in najrevnejšim.
Preberite še:
“Gasilec mora biti električar, vodovodar, reševalec”
Preberite še:
Nerodne situacije, v katerih se je znašel papež Frančišek
Preberite še:
Joy še nikoli prej ni videla oceana. Sedaj že štiri leta potuje z vnukom
