Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Srečen je zakon, v katerem drug drugemu veliko odpuščata!

KŁÓTNIA W ZWIĄZKU
Shutterstock
Deli

Prava ljubezen ima kratek spomin za slabo in dolg spomin za dobro. Zapomniti si vse trenutke, ko se nam je zakonec daroval, in pozabiti na čase, ko mu to ni uspelo, je skrivnost, ki pomaga, da ga lahko imamo vedno bolj radi

Vsak zakon, ki zares deluje, gre skozi proces odpuščanja. Znani italijanski duhovnik Maurizio Botta v pripravah na poroko vedno pove:

“Ne pozabite, da je oseba, s katero se želite poročiti, grešna tako kot vi in tako kot vi ni popolna. Se vseeno želite poročiti z njim/njo? Poglejte ga/jo, je kot Kajn. Resnično.”

Ljubezen je priznavanje nepopolnosti

V teh mislih očeta Maurizia Botta je skrito vse. Poročimo se z grešnikom ali grešnico, ki nas bo bolj ali manj hudo ranil oziroma ranila, s katerim bomo imeli nesporazume in padce. Ne bo popolno. Koliko škode je povzročil film Love Story (Ljubezenska zgodba) vsej generaciji! Čista in romantična ljubezen je namreč v nasprotju s stavkom iz filma, ki ostaja v glavi: “Ljubiti pomeni, da ti nikoli ne bo treba reči ‘oprosti’.”

Nič ni bolj zgrešenega. Ljubiti pomeni nenehno priznavati lastno nepopolnost in krhkost. Priznati, da se motite. Priznati, da tudi jaz nisem popoln. Samo Bog je zvest, da ljubi vedno in na popoln način. Zato je odpuščanje temeljnega pomena. Brez tega sploh ni možno ljubiti.

Tako kot poroča sveti Pavel v svoji Hvalnici ljubezni: “Ljubezen ne misli hudega in vse prenaša.”

HUG
Di Creaturart Images - Shutterstoc

Papež Frančišek se je te teme lotil v čudovitem četrtem poglavju poslanice Radost ljubezni:

Če dovolimo, da hudobno občutje prodre v našo notranjost, damo prostor zameri, ki se ugnezdi v našem srcu. Stavek “logízetai to kakón” pomeni jemati slábo v račun, ga zabeležiti, se pravi biti zamerljiv. Temu nasprotno je odpuščanje; in sicer odpuščanje, ki temelji na pozitivni drži, ki skuša razumeti šibkost drugega, in si prizadeva iskati opravičila za drugega človeka, kakor Jezus, ki je rekel: “Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo” (Lk 23,34). Toda običajno težimo k temu, da vedno bolj iščemo krivdo, da si predstavljamo vedno večjo hudobijo, da predpostavljamo hudobne namene vseh vrst – in tako zamera raste in se zakorenini. Na ta način lahko vsaka napaka ali padec sozakonca škoduje ljubezenski zvezi in trdnosti v družini. Težava je v tem, da včasih pripisujemo vsemu isto težo, pri čemer tvegamo, da se bomo za vsako napako drugega izkazali za neizprosne. Pravično uveljavljanje lastnih pravic se tako bolj spremeni v vztrajno in stalno žejo po maščevanju kot pa v zdravo obrambo lastnega dostojanstva.

Resničnost odpuščanja

Papež se je dotaknil temeljne točke, ki je skupna vsakemu ljubezenskemu odnosu. Kako se takoj odzivamo na zlo? Ali je naše odpuščanje resnično?

To je temeljna točka, saj odpuščanje, ki ni resnično, ne dopušča resnične povezave med zakoncema in prej ali slej lahko zamere, razočaranja, maščevanje in zahteve uničijo celo tisto, kar je dobro v odnosih nekega para. Zakonca se drug pred drugim zapirata, postavljata si stene nerazumevanja in nezaupanja. Kot je pravilno dejal italijanski duhovnik Fabio Bartoli, se zakon konča, ko družina ni več kraj ljubezni, ampak postane prostor sindikalnih zahtev.

Ljubezen ne beleži zla

Sveti Pavel v hvalnici ljubezni to dobro ve, saj samo bistvo ljubezni prepoznava tudi potrebo po odpuščanju, a ne z besedami, ampak v globini srca. Ljubezen ne beleži zla. Ko odpustim svojemu zakoncu, vse izbrišem in začnem znova, še bolj odločno kot prej, saj odpuščanje neguje ljubezen. Bil bi zares slabič, če bi si vse slabo, ki sem ga prejel od sozakonca, zapomnil le zato, da bi ga uporabil, ko bi želel upravičiti svoje napačno vedenje ali da bi ob drugi priložnosti krivil in izsiljeval svojega zakonca. Takšna dinamika ni zdrava in ne pomaga k zreli in popolni ljubezni.

Prava ljubezen ima kratek spomin za slabo in dolg spomin za dobro. Zapomniti si vse trenutke, ko se mi je zakonec daroval, in pozabiti na čase, ko mu to ni uspelo, je skrivnost, ki pomaga, da ga lahko imam vedno bolj rad. Namesto tega pa se pogosto zelo dobro spomnimo vseh njegovih napak, lepe stvari pa jemljemo za samoumevne, kot da bi te bile njegova dolžnost. V ljubezni nič ni dolžnost, ampak je vse dar in milost.

Vedno se spominjajmo in se še bolj veselimo vsega dobrega, ki ga prejemamo, ter bodimo zanj hvaležni. Ker se znamo zelo dobro pritoževati in jeziti, se naučimo še reči hvala.

Seveda je na ta način mogoče odpustiti, če smo se naučili nadzorovati svoj ponos, ki je prvi sovražnik pristnega odpuščanja. Vzpostavimo odnos poln nežnosti, saj nam nežnost omogoča, da drugega gledamo z Božjim pogledom, a predvsem če čutimo, da nam Bog odpušča in nas ljubi. Odpusti nam naše grehe, kakor tudi mi odpuščamo svojim grešnikom.

Ženina skodelica kave

Za konec želim povedati še osebno anekdoto.

Veste, katera je najlepša ljubezenska gesta, ki jo je naredila moja žena? Skuhala mi je kavo. Naj bolje pojasnim. Bila so prva leta po najini poroki, jaz pa nisem bil vedno ljubeč in nežen z njo. Pri enem vprašanju se nisva nikoli strinjala. Prepirala sva se, kot se zgodi tolikim parom, nato pa sem z dolgim ​​obrazom odšel v svojo sobo in zaloputnil vrata.

MLEKO
Pexels | CC0

Deset minut pozneje je prišla v sobo s kavo. Nežno mi jo je izročila in odšla. Ta gesta me je pustila brez besed in mi pokazala vso njeno ljubezen, ki je nisem zaslužil. Presegla moj ponos, mojo pamet in mi pokazala vso njeno lepoto in moč, zaradi česar sem se počutil majhnega. Takoj se je prepir končal v objemu in to ljubezensko gesto še vedno nosim s seboj med najdragocenejšimi spomini. Uspelo ji je pred mano in boljše od mene, ni me sodila, ampak me je ljubila. To je ljubezen in lepa je.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.